Svoboda govora v deželah realnega kapitalizma je sveta stvar. Država prepušča, da posamezniki in združbe svobodno izražajo svoja prepričanja. Vendar ima vsaka svoboda svoje meje. Po eni strani se je uveljavila prepoved verbalnega nasilja in izražanja sovraštva, kar poznamo predvsem pod pojmom "hate crime" oz. zločini iz sovraštva. Pri tem primeru gre za kriminalizacijo potencialne ali dejanske grožnje drugim pripadnikom skupnosti. Po drugi strani pa poznamo odškodninsko odgovornost zaradi žaljenja in širjenja neresnic. In v to drugo kategorijo lahko uvrstimo najnovejšo grožnjo pravne osebe s pomočjo odvetniške pisarne zoper posameznike, ki so izražali nestrinjanje z določenim projektom in svoje trditve podkrepili z navajanjem raziskave.

Luko Omladiča, mladega predavatelja s Filozofske fakultete, je danes pričakalo pismo Odvetniške družbe Čeferin, v katerem ga opozarjajo, da njegovo sodelovanje na novinarski konferenci Greenpeacea o termoelektrarni TEŠ 6 ruši ugled podjetja TEŠ in da ga v bodoče lahko pričaka tudi odškodninska tožba. S strani odvetniškega ceha znani triki z ustrahovanjem (sicer povsem analogen mafijskemu ustrahovanju, le na drugem nivoju in z drugimi sredstvi), ki so jih deležni vsi, ki po uradni ali neuradni dolžnosti stopijo na prste mogočnežem, za slovenske razmere pa vseeno precej nevsakdanji pojav ustrahovanja zaradi podajanja kritičnih ocen o določenih gospodarskih projektih. Vendar za dežele realnega kapitalizma to ni nov pojav.

Sredi 90ih let prejšnjega stoletja se je zgodil v Veliki Britaniji pomemben sodni proces, poimenovan primer McLibel, v katerem je svetovna multinacionalka McDonalds tožila dva londonska aktivista obrekovanja. Aktivista sta izvajala kampanjo zoper škodljivo, neekološko ravnanje podjetja. Zaradi trditev v aktivističnem materialu sta bila obtožena povzročanja škode. Argumentacija je bila podobna kot v primeru pisma odvetniških pisunov. Sodni proces je bil izjemen tudi zaradi primera gromozanskega nesorazmerja moči med dvema nasprotujočima strankama. Na eni strani multinacionalka z armado odvetnikov, na drugi strani pa 2 posameznika s skromnimi dohodki in z minimalno pravno pomočjo podpornikov. Primer se je končal s pirovo zmago McDonaldsa, saj je sodišče le delno ugodilo tožbi, v večih primerih pa potrdilo navedbam obrambe. Za konec je pa še leta 2005 Evropsko sodišče za človekove pravice prisodilo odškodnino aktivistoma, saj je sodba in angleška zakonodaja kršila pravico do poštenega sojenja in pravico do svobode izražanja iz Konvencije o človekovih pravicah. Očitna pomembna sodba, ki naj si jo preberejo tudi odvetniki v Grosuplju.

Tako naš primer kaže predvsem na to, kako se mogočni poslužujejo prava zoper kritično misel. Pravo postane orožje mogočnih zoper šibkejše. Kar je povsem nasprotno lekcijam, ki jih najverjetneje še vedno talajo brucom vseh treh pravnih fakultet. Pravne norme naj bi namreč ščitile šibkejše pred samovoljo močnejših. Nič pa o tem, kako si moč v pravnem redu razdelijo družbeni razredi, pravne osebe in nemočni posamezniki. Ker je dostop do pravnega orožja (beri odvetniških pisarn) predvsem vprašanje finančnih virov, je jasno, da se znotraj pravnega sistema bije neenakopraven boj. V katerem lahko res samo najbolj vztrajni in vzdržljivi kljubujejo napadom pred sodišči. Na tako konkretnem primeru grožnje s pravnimi posledicami se kaže resnična narava kapitalističnega sistema in položaja prava v njem. Pravo je tako le aparat za ohranjanje oblasti in vladavina prava je le drugo ime za vladavino najbogatejših. Pri tem je svoboda govora le kolateralna škoda. Vsakdo lahko govori kar hoče, dokler govori o nepomembnih temah. Ko pa prestopi mejo spodobnega oz. konsenza elit, potem svoboda govora naenkrat postane obrekovanje, navajanje neresnic. Ne pozabite, odvetniki ne priznavajo znanstvenih resnic, temveč samo sodbe sodišč. Če seveda tudi te niso politično motivirane.