Kolumne

Saga o večnem zastopniku glasbenikov

Pank je bil vedno provokacija. Takšna provokacija je tudi uspela briškemu bendu Pigs Parlament, ki si je drznil na ovitku pošaliti iz nedotakljivega društva SAZAS. Nedotakljivega predvsem zato, ker se država ne vmešava v njihovo delovanje, in so hkrati tudi zavarovani pred nezadovoljnimi državljani, uporabniki "njihovih" storitev. Ker ovitka nisem videl, je zaenkrat bolj ali  manj znano le to, da SAZAS ni želel speljati postopka prijave avtorskih del na nosilcu zvoka zaradi likovne opremljenosti ovitka. Kar je milo rečeno nenavadno, mogoče pa tudi nezakonito. Pigs Parlament in njihova založba Front Rock bodo seveda zgoščenko vseeno izdali, verjetno z določenimi estetskimi popravki. SAZAS bo zadovoljen, saj je z argumentom moči spet zmagal, bend in založba pa bodo dobili dodatno reklamo. Volk sit in koza cela. Tu zmagovalca ni, ali pa so oboji.

Vsekakor pa nismo zmagovalci vsi skupaj, ki s to anomalijo slovenske pravne ureditve moramo shajati in sobivati. SAZAS pač bije boj na več frontah hkrati, zato imajo dovolj sredstev, ki jih dobijo tudi od svojih nasprotnikov. Zanimivo, kako zelo podobna slika boja med delavcem in kapitalistom. Primer Pigs Parlament pa nam lepo prikaže določene probleme. Najpreprostejši in hkrati tudi najbolj benigen je problem svobode izražanja. Glasbeniki so svoje nestrinjanje z delovanjem SAZAS-a pokazali na njihov način, z mešanico likovnega ustvarjanja, vulgarnosti in pankerske neposrednosti. SAZAS pa je temu nasprotoval. In prevzel vlogo cenzorja. Ki mu je ne podeljuje nikakršen pravni akt. V to sem prepričan, brez da grem brskat po Uradnem listu in po njihovih notranjih aktih. S tem se je postavil še bolj v vlogo države. Če ob tem pomislimo, da je to organizacija, ki naj bi zastopala glasbenike, že po definiciji zagovornike svobode izražanja, potem vemo, da smo zašli nekam, od koder je vrnitev nemogoča oz. bo zelo boleča. SAZAS se bo najverjetneje skliceval na to, da je bil zlorabljen njihov logotip, vendar je to vprašljivo, hkrati pa je takšno sklicevanje le zamegljevanje, kako je dosegel svoj prav. Založba in bend sta tu šibkejši stranki in sta pač malenkost popustila, saj nista s tem veliko izgubila.

Da  je SAZAS predvsem organizacija za zaščito bogatih poklicnih glasbenikov in oškodovanje amaterskih glasbenikov in organizatorjev prireditev  je vsakomur, ki se s temi dejavnostmi ukvarja, jasno. Pri tem pa se nasprotovanje SAZAS-ovemu delovanju loči na dve pomembni struji. Prva je tista, ki smatra, da delitev avtorskih pravic ni pravična in pregledna ter da bi morala biti takšna organizacija pod večjim drobnogledom javnosti. Druga pa je tista, ki smatra, da so avtorske pravice cokla v razvoju in nepotrebne za razvoj dobre glasbe. Če me spomin ne vara, sem o tem v eni od kolumen že pisal in se na tem mestu ne bi preveč ponavljal. Dejstvo pa je, da sta obe nasprotovanji v svojem bistvu legitimni. Pridružujem se drugi struji, ker je njena kritika najbolj v sozvočju z načinom delovanja, ki temelji na prostem pretoku dobrin in informacij. Internetna doba nam namreč omogoča točno to. V bistvu se na tej točki pank in internet najbolj najdeta, če se že kje.

Vedno bolj pa se ponavlja vzorec, kako se da delo amaterskih glasbenikov izkoristiti in denar prekanalizirati v sfero profesionalnih glasbenikov. Tu pa že lahko razglabljamo o mejah med legalno tatvino in izkoriščanjem delovne sile ali pa kombinaciji obojega. Poleg primerov ko SAZAS zaračuna pavšale za nastope glasbenikov, ki sploh nikoli niso pristali na to, da jih ti zastopajo. Da o tujih underground bendih ne govorimo, ki nikoli ne bodo dobili denarja, niti ga na tak način nočejo. A za njihove nastope je vseeno plačan račun. Za plačanim denarjem se pa izgubi sled. Potem je pa tu še nadaljnje prostovoljno pristajanje na dejstvo, da zabavna industrija služi na tvoj račun. Primer resničnostnih šovov in bitk talentov najbolj štrli ven. Vsi sodeluječi so tam prostovoljno, brez plačila, z edino motivacijo, da bodo mogoče zmagali in postali kvazi zvezda. S tem se stroški produkcije precej zmanjšajo, veliko dela je opravljenega brezplačno. Razlika med znižanimi stroški in izkupičkom je pa seveda dobiček. Ena od značilnosti kapitalizma je, da išče vedno nove načine za akumulacijo kapitala, beri izkoriščanja. Ustvarjanje prostovoljnega dela za potrebe industrije je pač eden od načinov.

V teh norih časih, ko se vsak dan dogajajo bolj nore stvari, bi bilo najbolj noro sodelovati z organizacijami, ki nas imajo za norca.


« nazaj