"Kupujmo Slovensko!" oz. "Kupujmo Goriško!" so vedno pogostejša gesla promocijskih kampanj domače prehrambene industrije, podobne strategije pa ubira tudi ostala industrija. Nenazadnje se lahko pohvalimo celo z domačo električno energijo, proizvedeno z minimalnimi obremenitvami okolja. Zanimivo je, da gospodarstvo šele v zadnjih letih odkriva apeliranje na domačijska čustva potrošnikov, medtem ko so podobni pozivi del alternativne glasbene scene že vse od njenih začetkov. Kdo se ne spomne pozivov na podpiranje svoje lokalne scene. To se še vedno pojavlja, saj dokler scena obstaja tudi pozivi uspejo.

Hardkor pank gibanje je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja prenehalo gojiti upanje v uveljavljene glasbene založbe in velike rock promotorje. Izkušnja pank bendov iz konca sedemdesetih je bila dovolj poučna in za mnoge boleča. Prehod iz "podzemlja" na velike odre je pomenil odpoved dobršnemu delu avtonomije benda. Vrstile so se intervencije v umetniško svobodo izvajalcev, poslovne odločitve so bile prepuščene medsebojnemu dogovarjanju menedžerjev in založb. Bendi so bili prepuščeni na milost in nemilost glasbenih založb. Če je prišlo do prekinitve pogodbe, so jo še dobro odnesli. Velikokrat pa je bila pogodba, v kateri se je bend zavezal, da bo izdal določeno število albumov za založbo, še vedno veljavna, hkrati pa založba ni hotela izdati albuma. Kar je pomenilo smrt skupine, saj jim je bilo onemogočeno delo. Mobing bi dandanes rekli nekateri, drugi pa svobodna odločitev ene pogodbene stranke. 

Uveljavilo se je načelo D.I.Y. - Do It Yourself oz. naredi sam. Bendi so spoznali, da je najboljše, če si sami organizirajo koncerte in založijo svoje glasbene izdelke. Posledično so se uveljavile večje ali manjše lokalne scene, ker so bendi sami spoznali, da je najboljše, če si med seboj pomagajo in združijo moči. Hkrati pa je to bilo tudi veliko bolj zabavno, kot pa čakanje na dobrodušne iskalce talentov, ki jih bodo lansirali v svet slavnih in bogatih. Veliko bendov je prevzelo protestantsko etiko in garalo, da je lahko na dolgi rok ustvarjalo in širilo svoj krog poslušalcev. Pri tem so bili nekateri tudi zelo uspešni in kljub vztrajanju pri lastni založbi dosegli širok krog poslušalcev. Kot vzorčen primer se navajajo Fugazi, poznamo pa tudi še veliko drugih manjših zgodb. Z razvojem interneta so načela D.I.Y. dobila nov zagon, saj je širjenje glasbe še preprostejše in zahteva manj stroškov.

Živilska industrija je tako kot mali bendi spoznala, da v boju na prostem trgu proti multinacionalkam nima veliko možnosti. Preostane pa ji nagovarjanje čustev ali prepričanj, ki niso v direktni povezavi z glavno značilnostjo homo economicusa. Le-ta namreč izbira izdelek z najnižjo ceno v kategoriji primerljive kakovosti. Ker pa najnižje cene najlažje dosegajo največji, se morajo mali obrniti ali k patriotskim čustvom ali pa k poudarjanju kvalitete. Najpogosteje pa kar h kombinaciji obojega. Domača hrana naj bi bila pač domača z značilnim okusom, ki so ga lahko okušali že naši predniki, na nas pa je, da to tradicijo nadaljujemo. Ob tem se lahko počutimo tudi prijetno, saj nas takšna hrana lahko spominja na dneve odraščanja, ko je bilo vse lepše kot sedaj. Po drugi strani pa se ve, da je naše okolje manj onesnaženo, zato je tudi hrana boljša. Seveda nas bodo tudi prepričali, da je pri nas skoraj vse "bio", pa čeprav bi najverjetne pregled evidenc o uporabi pesticidov in herbicidov spodbudil večjo porabo kitajskega česna.

Gospodarstvo je nekoliko pozno prepoznalo uničujoče učinke prostega trga, kar so glasbeni zanesenjaki vedeli že od vsega začetka in se zato še vedno obnašajo bolj ali manj protitržno. Ker le tako se pojavijo inovativne glasbene prakse, ki še niso testirane na trgu. Podobno bi lahko trdili tudi pri vprašanju hrane. Če jo bomo gledali le skozi ceno na policah, se bo to najverjetneje poznalo tudi na kvaliteti. Da pri tem na tem mestu ne odpiramo vprašanj o strateškem pomenu hrane za prebivalstvo.

Kljub vsemu pa je pomembna razlika med glasbeno alternativo in domačo industrijo. Na to nakazuje že sama razlika med slogani. DIY načela nagovarjajo vsakogar, da postane aktiven soustvarjalec in da ni le pasiven potrošnik določene glasbe. Vsakdo lahko prispeva po svojih močeh. Če se smatra, da ni talentiran za ustvarjanje glasbe, lahko piše o njej, pomaga pri organizaciji dogodkov, lepi plakate, širi informacije po netu itd. Dela ne zmanjka. Na drugi strani pa industrija predvsem gradi tržno nišo, ustvarja nov tip potrošnika, ozaveščenega ekonomskega patriota, ki bo namesto Coca Cole raje srkal Cockto. Aktiviranje potrošnika v proizvajalca bi v tem primeru pomenilo ustvarjanje konkurence, ki bi se prerivala pri koritu, v katerem se zbirajo cekini prej omenjenih potrošnikov. Kajti prava analogija DIY glasbenega početja je pridelava hrane za lastno potrebo in vzajemna pomoč pri ponujanju storitev. V obdobju gospodarske krize vsekakor pomembna usmeritev tako za posameznike kot za družbo v najširšem pomenu.