Kolumne

Junaki našega časa

Pred kratkim je potekala institucionalna zasedba slovenskega parlamenta s strani otroškega parlamenta. Otroci, še ne dorasli poslanci, so za temo svoje razprave izbrali junaka našega časa, kdo so tisti, ki jih lahko v našem času štejemo za resnične junake. Zaključki razprave mi niso znani in za moje razpredanje tudi niso pomembni. Pomembno pa je dejstvo, da se junaki vedno pojmujejo samo kot izjemni posamezniki, ki s svojo izjemnostjo in enkratnostjo presegajo navadne smrtnike in nam vsem dajejo zgled, kakšno bi bilo idealno postopanje. Pri tem so ti junaki skoraj popolnoma izvzeti iz duha časa in dejanskih okoliščin, ki določajo njihove štartne pozicije, da sploh lahko začnejo kariero junaka, in ostale okoliščine, ki jih spremljajo pri njihovih podvigih. Kot da bi pozabili na nesrečnega Don Kihota, ki se je rodil veliko prepozno, da bi lahko udejanil svoje viteško poslanstvo. In tako postal karikatura junaka, ki postane le vir posmeha in norčevanja.
Posamični junaki me že dolgo ne impresionirajo več. Vsi smo polni dobrih in slabih lastnosti, le redko lahko posameznik veliko naredi. V človeški družbi so najpomembnejše kolektivne akcije. In zato me veliko bolj navdušujejo gibanja. Gibanja za delavske pravice, gibanja za okoljsko ozaveščanje, gibanja za pravice te ali one družbene manjšine, glasbena gibanja, gibanja za zasedbo praznih prostorov itd. Nešteto je takšnih in drugačnih, dolgotrajnih ali kratkotrajnih, množičnih ali manj številnih gibanj, ki nas lahko s svojo zavzetostjo, predanostjo in orientiranostjo h cilju navdušijo in nam služijo kot navdih za delovanje v podobnih kolektivih.
Pravkar sem zaključil z zanimivo knjigo, natipkano iz pod prstov mladega slovenskega avtorja Leva Centriha Marksistična formacija. Naslov resda ne deluje nič kaj marketinško, za večji odmev v javnosti in komercialni uspeh bi bilo potrebno bolj domiselno ime. A vendarle takšna literatura pač ni za vsakogar. Zahteva nekaj koncentracije in nudi zabavo le specifičnemu patološkemu smislu za humor. Knjiga opisuje, kako se je v obdobju med obema vojnama in v času druge svetovne vojne oblikovala politika in ideologija Komunistične partije Slovenije. Poleg tega pa nudi tudi veliko zanimivega branja o meščanskem tisku, o njegovi nenačelnosti, priklanjanju vsem gospodarjem, ki so se v nekaj letih zamenjali,  in seveda tudi precej je branja o katoliškem gibanju. Tako imamo opraviti vsaj z dvema močnima gibanjema, na eni strani levičarsko, znotraj katere so prostor vedno bolj obvladovali komunisti, in na drugi strani konzervativno oz.katoliško, ki je bilo bolj ali manj povezano s cerkveno hierarhijo. Dve zelo močni gibanji, ki sta s svojo energijo privlačile mnoge ljudi, in tudi nudile neko upanje za spremembe v družbi. Lahko se z njimi ne strinjamo, vendar v tem primeru je pomembno, da je neko upanje bilo prisotno. Kajti v današnjem času gospodarske krize je najhuje to, da ni videti izhoda, kaj šele alternative. Bolezen pa zdravijo z virusi, ki so to bolezen povzročili.
Ne dolgo sem tudi zaključil z branjem knjige glasbenega novinarja Dave Thompsona London's Burning. V tej avtobiografski pripovedi imamo opravka s precej drugačnim gibanjem. Gre seveda za izbruh pank gibanja sredi Londona. Akterje takratne pank revolucije približa v povsem človeški luči in jim odvzame mitološko vlogo, ki so jim jo nadeli množični mediji. Tako posamezniki niso toliko pomembni, kot je pomemben sam trenutek. Trenutek, ko se je v brezizhodnosti angleške mladine in bojnega krika No Future!, sprožilo veliko navdušenje do ustvarjanja in so mladi ljudje, četudi glasbeno manj izobraženi, le s pomočjo volje in novih idej ustvariti resnično zanimivo glasbo, ki je še dandanes aktualna. Gibanje je bilo sicer kratkotrajno in se je potem prelevilo v marsikaj drugega, vendar je njen učinek bil dolgoročen in glasbe ter dojemanja posredovanja glasbe si je brez panka skoraj nemogoče zamisliti. Preporod je bil očiten in več kot potreben. Nova energija za nov začetek.
In prav takšne zgodbe so nam lahko navdih v teh časih, ko je treba črpati ideje in energijo za nove začetke, za nove preboje, ustvarjanje novih zasnov za drugačno, boljšo družbo. In takšne ideje je potrebno udejanjati kolektivno, v skupinah ali v gibanjih. Kdaj, če ne sedaj.

« nazaj