Kolumne

Rise Against v Budimpešti

Rise Against, ena izmed najbolj popularnih punk rock skupin ta čas, se je na Endgame Tour 2012 ponovno vrnila v Evropo. Obiskal sem koncert, ki se je zgodil 19.3.2012, pri naših sosedih Madžarih, v glavnem mestu Budimpešta. Rise Against so znani po tem, da radi dajejo priložnost manjšim skupinam in tako so tokrat za družbo vzeli Architects in Touché Amoré. Dvorana je ravnokar odpirala vrata, ko so se številni obiskovalci že vrstili pred vhodom. Rise Against so razprodali halo Petofi Csarnok, ki sprejme 2,500 obiskovalcev. Uspeha skupina zagotovo ne gre očitati, še manj gre trditi, da so se do njega dokopali nezasluženo. 

Kot že omenjeno, Rise Against, vedno poskrbijo tudi za svoje mlajše in nekoliko manj znane kolege, tako so koncert odprli Touché Amoré. Skupina, ki nikakor ni vajena tako množične publike in ki jim je visok oder in ograja pred njim velika neznanka in ovira. Skupina se najbolje počuti, ko igra na nizkem odru ali celo brez njega, obkrožena z obiskovalci, s katero energije se polnijo tudi sami. Ampak kot iz vsake situacije, so Touché Amoré poskusili iz nastale ssituacije potegniti samo najboljše. Kako so se odrezali bo pokazal obisk njihova naslednje evropska turneje. Sam sem mnenja, da skupina na tako visokem odru deluje nelagodno, če ne že skoraj izgubljeno. Zagotovo jim je manjkal pristen/prvinski stik s publiko, kar pa je v dani situaciji bilo le stežka premostiti. Tako to pač je, ko si del velike turneje.  Skupina se je navkljub temu trudila po svojih najboljših močeh, a je vseeno zmanjkala tista pika na i. Med setom, ki je bil večinoma osredotočen na zadnji album, so nam predstavili tudi novo pesem, ki je vsekakor vredna vnovičnega poslušanja. Omeniti še gre zvok skupine, ki je deloval dokaj bledo, saj je ozvočenje pri drugih dveh skupinah bilo veliko bolj enakomerno porazdeljeno. Energija, ki je na koncertih Touché Amoré prisotna v izobilju, je tokrat le stežka presegla meje ograje in uspela premakniti obiskovalce, ki so v večini pričakovali glavno skupino večera in so zaradi tega navdušenja že ob prvi skupini večera zasedli položaje ob ograji.

Sledila je skupina, ki si na tej turneji lasti primat težkokategornika - britanski Architects. S svojim metalcorom so zagotovo daleč od playlist tipičnih fenov Rise Against. Zvok so nekoliko razširili (obogatili?) z vnaprej posnetimi sampli in nenehnim pozivanjem sodelovanja publike. Čeprav menim, da je skupina v želji nekoliko pregorela, saj publike Rise Against pač ne gre pozivati k wall of death, plezanju po ljudeh in drugih koncertnih norčijah. Architects so šli celo tako daleč, da so obiskovalcem v zameno za največji circle pit, obljubili pivo. To je pomenilo, da bi bila primorana sodelovati celotna dvorane, kar pa je bilo daleč od izvedljivega in verjetnega. Sam nastop skupine glasbeno ni pripeljal do nobenega vrhunca, a so svojo delo vseeno opravilo solidno. Vedno, ko si na turneji s kakim izmed res velikih bendov tvegaš slab(ši) obisk svojih fenov, saj to večinoma pomeni koncerte v prostorih, ki jih sama skupina in prav tako feni niso vajeni, zato je seveda odziv publike bil tudi nekako pričakovano slabši.

Rise Against so ena izmed redkih skupin s punk rock koreninami, ki jim je uspelo skorajda nemogoče. Že kar lep čas vztrajajo na veliki založbi (Interscope Records) in kot kaže se ne mislijo posloviti, saj jim popularnost sčasoma le še raste. Zagotovo je občutek igranja pred razprodano dvorano neopisen; skupina je dodala še, da je to njihov največji samostojni koncert na Madžarskem, s čimer so poskrbeli za dodatno navdušenje med obiskovalci. Fantje so znani po svoji zgovornosti in dejstvu, da so brez dlake na jeziku, pa naj se to tiče svetovne politike ali nazorov nasploh. Na srečo se tega ne bojijo pokazati in zagovarjati, pa naj bo to skozi besedila, ali pa z velikimi zasloni, ki so krasili oder in na katerih so se med pesmimi vrteli različni videoposnetki, ki so prikazovali različne politične tegobe, med prevladujočimi seveda pravice ljudi.

Skupina je v toku zadnjih let nekoliko preoblikovala zvok, ga naredila bolj množično dostopnega, saj jih z lahkoto ujamete tudi na radiu in televiziji. Za nastop so imeli debelo uro in pol, ki so jo izkoristili do zadnje minute in še nekoliko presegli. Ko na turneji preživiš toliko časa, imaš prav vsako napoved pesmi, vsak korak in vsako še tako duhovito in iskreno misel že v naprej pripravljeno, vse skupaj dobi vonj po izumetničenosti. Pevec Tim je že dobro zvadil uvod v kar nekaj pesmi, na primer pesem Entertainment je napovedal z besedami, da upa, da vse skupaj ni samo zabava in da obiskovalci od koncerta odnesejo nekaj več. Pesem Savior je imela nagovor, da smo vsi obiskovalci koncerta njihovi rešitelji, ker brez nas, tudi Rise Against ne bi bilo. Besede, ki so med publiko požele veliko odobravanja in seveda bučen aplavz.

Kar se tiče samega glasbenega nastopa, skupine nisem še nikoli slišal tako pešati. Pevec Tim je kar nekajkrat nesramno grdo zamujal ali pa kar prosto po Prešernu prešerno popeval na glasbo. Tokrat je bilo prvič (skupino sem videl že nekaj krat), da so delovali nekoliko neusklajeno in s tem skoraj do neprepoznavnosti spremenili kakšno pesem. Mogoče se jim je poznalo, da je že skoraj konec turneje ali pa pač niso bili sto odstotno pri stvari. Zagotovo jim tega ne gre pripisati, saj si s takimi nastopi ne bi priigrali statusa, ki ga trenutno uživajo. Brez odvečnih besed so drveli iz komada v komad in še ko so kakšno pesem napovedali je to bilo tako, da se je napoved, kot že omenjeno zgoraj, skladala z naslovom pesmi.

Sam nastop skupine se v zadnjih petih letih ni kaj pretirano spremenil. Po kaki uri se trije člani skupine za kratko poslovijo in na odru ostane samo pevec z akustično kitaro. Tim je povedal, da je to čas, ko pevec poskusi šarmirati publiko. Ob vseh vzklikih mladenk, mislim, da to niti ni bilo potrebno. To je čas, poleg največjega hita skupine Swing Life Away, še za kako akustično esem. Tokrat je to bila pesem Audience of One. Ni kaj, večina publike je bila prodana. Ko se konča ta kratki akustični izlet, se vrnejo ostali člani, odigrajo nekaj dodatnih pesmi, se navidezno poslovijo, se ponovno vrnejo, odigrajo bis in se nato dokončno poslovijo. Ker se turneja imenuje Endgame Tour 2012 je set bil močno osredotočen na zadnji album, ki nosi istoimenski naslov. Tako so nam med drugimi ponudili Survivor Guilt, Help Is On The Way,
Disparity By Design, Satellite, Make it Stop (September’s Children) in malo starejše pesmi kot so Ready to Fall, Broken English, Blood to Bleed, Drones, Give it All,  in zadnji pesmi večera, ki sta bili The Strength to go on in Savior.

Sam zvok skupine je bil izredno dober, mogoče so me prav zato tudi napake bolj prišle do izraza. Z zagotovostjo lahko trdim, da bi (poleg sebe) obiskovalce, ki jih je to zmotilo, lahko naštel na prste ene roke, saj je publika večinoma časa skladno poskakovala gor in dol in nadvse uživala. Konec koncev je glasba le zabava in samo še en razlog za sprostitev ob konzumaciji ogromnih količin alkohola, mar ne!

Kakorkoli že, čeprav so Rise Against prerasli svoje korenine in so sedaj velika institucija, upam, da vsaj tretjina obiskovalcev nameni delček pozornosti besedilom in da si k srcu vzamejo vsaj nekaj besed, ki stojijo za to veliko glasbeno atrakcijo. Skupina s svojimi besedili še vedno zabije žebelj na glavo in se s tem borijo proti sistemu; znotraj le tega.


« nazaj