Kolumne

Doktrina šoka pt. 2

Ko sem pred leti prebral tedaj še sveže stiskano uspešnico Naomi Klein Doktrina šoka, sem bil malce skeptičen nad nekaterimi njenimi teoretskimi zaključki o družbenih dogajanj v državah, v katerih so se izvajale naj ostrejše neoliberalne reforme. Hitra privatizacija državnega premoženja in krčenje delavskih pravic je bilo podkrepljeno s surovo represijo s strani vojaških in policijskih sil znotraj držav. Poleg grobe sile pa je največ za gladko sprejetje reform naredila splošna apatija med ljudmi, ki je bila posledica šoka. Ljudje so bili prestrašeni in zato nemočni pred vsemi radikalnimi spremembami. V šoku so sprejeli zanje negativne spremembe, ki bi jih v normalnih okoliščinah ne.
Posledice sedanje gospodarske krize me vedno bolj prepričujejo, da sem bil pretirano kritičen do zgoraj omenjene teze. Vsakodnevno spremljanje dogajanja v moji bližnji okolici, na delovnem mestu, v pogovorih s študenti, v opazovanju medijske pokrajine kaže stanje apatičnosti, prestrašenosti in vdanosti v usodo. Žrtev so uspešno prepričali, da je krivec. Kapitalistični mogotci in agenti svetovnega kapitalizma (ekonomska akademska srenja, novinarski lakaji in politična kasta) nas prepričujejo, da smo vsi skupaj živeli preveč razkošno in da je sedaj  nastopil čas krvi in znoja tj. splošnega odrekanja večine populacije. In počasi vsi začenjamo verjeti, da je kriza kapitalizma posledica delavskih privilegijev. Zgodovinski spomin je res kratek. Kapitalist je pač naravni sovražnik zgodovine. Ignorira jo in ponareja. Dejstvo je, da je pred nekaj desetletji veliko krizo kapitalizma rešila njegova preusmeritev iz sfere produkcije v sfero potrošnje, tako da je potrošnja postala najpomembnejša. Za takšno ekonomsko revolucijo pa je bilo potrebno okrepiti trošenje delavstva.
Seveda se elite ne ustavijo pri prijaznem prepričevanju, da strnimo vrste in na horuk s skupnimi močmi povlečimo voz iz blata. V drugi fazi nastopijo grožnje. Grožnje z odpuščanjem delavcev, če delavci ne pristanejo na zmanjšanje svojih pravic. Kajti njihove pravice so abnormalne, neskladne z zadnjo stopnjo kapitalističnega razvoja. Ne sledimo dovolj kitajskim trendom, tako da je treba pospešeno loviti svetle dosežke na področju industrijske demokracije Daljnega vzhoda. Grožnje so resnične, namenjene ustvarjanju določene množične psihoze, ko vsak skrbi samo še zase in za svoje preživetje ter je s tem zmanjšana možnost kolektivne, na delavski solidarnosti temelječi akciji.
Pozive k spremembi delovne zakonodaje spremlja sistematično kršenje te iste s strani lumpenburžoazije. Zloraba instituta delovnega razmerja za določen čas je na pol legalizirana, nihče se ob to sploh ne več obregne, pa čeprav gre za izigravanje zakona in pravic delavcev. Delavec je postavljen ob zid, nezmožen se upirati takšnim malverzacijam. Še posebej so temu izpostavljeni mlajši delavci, ki povečini niso sindikalno organizirani in tudi drugače socializirani v okolje homo egoistikusov. Še na slabšem so vsi mladi, ki šele iščejo prvo zaposlitev, teh pa ni in ni. Generacije so izpostavljene krutim razmeram, ko morajo sprejeti delo pod kakršnimikoli pogoji. Enakost pogodbenih partnerjev, kanon liberalizma, je samo slaba šala, dobra le kot odvajalno sredsvo. Ko pogledamo pobliže stanje na področju delavskih pravic, vidimo, da so te že dolgo časa na zelo nizki ravni. Sedaj je potrebno samo še pravno ureditev prilagoditi dejanskemu stanju. Če so pravice iz zakonodaje kršene, je pač potrebno spremeniti zakonodajo. S tem bodo kršitve izginile, saj bo ravnanje kapitalistov postavljene v legalne okvire. In eksploatacija delavstva bo dobila nove dimenzije.
Proti apatiji in nemoči se je potrebno boriti z osveščenostjo in razumevanjem svoje pozicije, hkrati pa nam ravno borba prinaša to isto razumevanje. Potencialov je ogromno, potrebno jih je samo kanalizirati in usmeriti tja, kjer nasprotnika najbolj boli. In naj vas ne prepričujejo, da nasprotnikov ni.
  

« nazaj