Kolumne

Kultura in prosveta, naša je osveta

Nedavna sprememba Zakona o Vladi Republike Slovenije, s katero so se nekatera ministrstva združila, je dvignila veliko praha. Na določenih področjih - kultura - nekoliko več, na drugih področjih - okolje - nekoliko manj. Strogo tehnično gledano pomeni združitev organov samo drugačno organizacijo enakih nalog, ki jih opravlja država kot servis za svoje državljane in prebivalce. Na simbolni ravni so bile spremembe deležne največje kritike. Predvsem zaposleni, polzaposleni in prostovoljci na področju kulture oz. umetnosti (kot bi bilo pravilno poimenovati v tem primeru) so povzdignili svoj glas. Verjetno upravičeno z domnevo, da bo ukinjanje samostojnosti resorja, ki naj bi skrbel za uveljavljanje kulturne politike in podpore samostojnim kulturnim delavcem, pomenilo tudi odrinjanje te dejavnosti na rob družbe in posledično manjšo finančno podporo za večinoma z železnimi zakoni trga (beri: masovno produkcijo za mase) skregane projekte.
Pri vsem upravičenem protestu me je zmotila navidezna enotna kulturna fronta med seboj precej nezdružljivih, tako po profesionalnem profilu, kot razredni pripadnosti in estetski opredelitvi. Kultura je postala pojem svetosti, ki ga je potrebno obraniti za vsako ceno. Pri tem pa je ostal daleč zadaj vsak pomislek, kaj kultura sploh je? Ali ne govorimo predvsem o umetnosti? In nenazadnje, ali je borba za ohranitev statusa quo resnično v enakem interesu za vse udeležene na področju človekoga delovanja, ki ga imenujemo umetnost?
Ni potrebno biti velik poznavalec kulturne politike naše države, da je jasno, da večji delež državnega in občinskega denarja gre za financiranje etablirane, pomeščanjene t.i. resne umetnosti. Gre za instrumente kulture, ki predstavljajo povezavo med tradicijo in sedanjostjo. Ki pomagajo osmisliti temelje države, ki naj ne bi bila samo skupek pravnih aktov, temveč telo z nečim več. In ta več je ta bit, ki jo skupaj ohranjajo in poustvarjajo različni subjekti, negovalci kulturne dediščine. Za boljšo predstavo jih lahko tudi naštejem. To so predvsem muzeji, galerije, opera, večina gledališč, simfonični orkestri. V glavnem organizacije, financirane z javnim denarjem, ki omogočajo svojim zaposlenim dostojno življenje. Nacionalno kulturo pa seveda pomagajo gojiti in zalivati tudi ostali prosti strelci, kot so literati in ljubiteljska kulturna društva. Na drugi strani je kopica umetnostnih delavcev, z začasno nezaposlitvijo, bazirano na avtorskih pogodbah, večerje pa jim pogosto predstavljajo udeležba na otvoritvi likovne razstave. Prekariat stricto sensu. S kopico podpornikov, ki si kruh služijo v različnih bolj ali manj zanimivih službah, in nato v prostem času, kolikor jim ga delodajalec že dopušča, skušajo osmisliti svoj obstoj preko umetniškega izražanja.
Seveda je zgoraj postavljena razdelitev preveč plastična in poenostavlja kompleksno situacijo, v katero smo shizofreno postavljeni. Tudi marsikateri kulturni delavec uspeva precej radikalno zastaviti svoje početje. Bolj pomembno je dejstvo, da bo država kulturo oz. umetnost vedno obravnavala z dveh pozicij, politične in ekonomske. Politična predvideva instrumentaliziranje kulture za ideološko podporo svojemu obstoju in delovanju, ekonomska pa predvideva financiranje v skladu z realno možnim. Seveda bo večja potreba po ideološki podpori s strani kulture tudi odrezala večjo pogačo zavedno ali nezavedno konformni umetnosti. Prav finančna omejitev državnih proračunov pa je tisto, kar bo najbolj udarilo po manj konformno usmerjenih umetnikih oz. kulturnih delavcih. Krog žrtev krize kapitala se nezadržno širi. Država blaginje je v krizi, ker je kapital v krizi. Kriza je namreč nastopila zaradi prenizke stopnje akumulacije kapitala. Izhod iz krize pa kapital išče z napadom na socialno državo.
Usoda kulture je usoda delavstva. Kulturno delo je cenjeno le še v strogo instrumentalizirani obliki, ali opravlja državno funkcijo tako kot vojska in policija, ali pa če je del kulturne industrije, ki producira in trži masovno kulturo. Vse, kar pade izven teh parametrov, se mora postaviti na lastne sile in si zastaviti lastne (ne)cilje. Kajti ko umetnost ni v službi varuhov obstoječega, takrat predstavlja alternativo. In le-ta alternativa je tista, v katero lahko položimo upe za nove inovativne preboje. Žal skuša kapital ravno v tem bazenu neprilagodljivih iskati vedno nove produkcijske sile, ki jih lahko vključi v kulturno industrijo. Vsi, ki spremljamo glasbene subkulture, to še predobro poznamo. Tudi zaradi tega je "piratstvo" pomemben zaveznik v boju proti kulturni industriji. Novi časi prinašajo pač novo osmislitev in prakso kulturnega delovanja. Izzivi so pred nami, male in velike vojne umetnosti, kapitala in dela pa tudi.

« nazaj