Kolumne

Zagovor "piratstva"

Digitalizacija glasbe je prinesla ogromne spremembe v dojemanju, obravnavi, distribuciji in ustvarjanju glasbe. Spremembe so resnično revolucionarne, saj se glasba nenehno spreminja, hkrati pa kljub temu ostaja ista. Vendar to ni prva velika revolucija v glasbi, ki je obrnila marsikaj na glavo. Prvi zvočni zapisi glasbe so omogočili njeno reprodukcijo kadarkoli in v več kopijah, tako da so glasbeni dogodek, ki se je zgodil nekoč v preteklosti in je bil zabeležen, lahko poslušali hkrati in večkrat na različnih koncih sveta. Kasneje se je zgodil še tehnološki napredek, ki je izpopolnil način snemanja in obdelave zvoka, tako da so posnetki drugačni kot so bili izvorno zaigrani. A distribucija je ostala ista. Zvočni zapis je bil vedno materialno vezan na nosilec zvoka.

Šele z digitalizacijo lahko ohranimo zvok kot nematerialno obliko informacijo in kot takšen se lahko širi z ogromno hitrostjo in se tudi neomejeno kopira z zanemarljivimi stroški. Dejansko se vrnemo v čase pred mehansko reprodukcijo zvoka, saj je prej obstajal zvok le kot trenutna informacija, ki jo je človekovo uho zaznalo. Lahko si si zapomnil zvok, nisi ga pa mogel istega več ponoviti. Lahko pa si zaigral oz. ponovil podobnega. Z digitalizacijo postane glasba dosegljiva v neomejenih količinah. V nekem trenutku si zamislim, da bi rad poslušal določenega izvajalca in glasba mi je na voljo na različne načine, legalne in  nelegalne. Tu nam je najprej pomemben tehničen vidik, ki nam vse to omogoča. Legalnost in nelegalnost pa je pravni okvir, ki ga določa Oblast v skladu z ekonomskimi potrebami.

Do tu vse lepo in prav. Neomejene možnosti ustvarjajo nove pogoje za poslušanje glasbe. Poslušanje glasbe ni nikoli pasivno početje, saj tako ali drugače vedno vpliva na naše mišljenje, počutje, delovanje itd. Poslušanje raznovrstne glasbe tudi spodbuja k temu, da tudi sami ustvarjamo glasbo. Problema, ki ju sproži neomejena distribucija glasbe preko svetovnega spleta, sta predvsem dva. Prvi in največkrat poudarjeni, ker se dotika samega ekonomskega jedra družbe, je seveda vprašanje avtorskih pravic in zaslužka tistega, ki nekaj ustvarja. Drugi problem je, da prevelika ponudba ne omogoča več kvalitetnega poslušanja glasbe oz. zaradi inflacije števila glasbenih dobrin, pada vrednost same glasbe. Na prvi pogled precej različna problema, ki pa ju druži njun ekonomističen zastavek.

O prvem problemu je bilo že veliko napisanega, debate se krešejo non stop, kaj je pravično in kaj ni. Dejstvo je, da je avtorska lastninska pravica relativno nova pravica, da temelji na lastninjenju idej, ki niso zrasle samo na avtorjevem zeljniku in da je edini argument zanjo ta, da mora tudi avtor umetnik od nečesa živeti. Protiargumenti na drugi strani so, da je vsako lastninjenje skupnega tatvina, da je tehnološki razvoj odpravil relativno omejenost dobrine in da je potrebno poiskati drugačne načine, da bo trud umetnikov ustrezno poplačan. Nenazadnje, zelo majhen odstotek glasbenikov, ki ustvarjajo glasbo, neodvisno od tržno prevladujočih trendov, tudi dejansko živi od prodaje nosilcev zvoka. Večinoma se preživljajo z nenehnim koncertiranjem. T.i. glasbeno piratstvo je predvsem udarec za glasbeno industrijo, ki je v času prodaje novega nosilca zvoka zgoščenke beležila ogromne dobičke. Prehod iz vinila na zgoščenko je namreč pomenil tudi povečanje cene izdelka za 50%, ob tem da so stroški izdelave zgoščenke bili manjši od stroškev izdelave vinila.

Veliko manj obravnavan in bolj zanimiv je drugi problem, povezan z vrednotenjem glasbe in iskanjem užitkov v njej. Poslušanje glasbe je v prvi vrsti užitek. Želja po užitku se oblikuje zaradi manka nekega užitka. Tako vedno iščemo nek nov užitek, ki ga nimamo. Zato ponavljajoča želja po poslušanju glasbe. Koliko in kako raznoliko glasbo kdo posluša je seveda povezano s posameznikovo željo po odkrivanju nečesa novega, t.i. raziskovalnim nemirom. Iz tega vidika je možnost neomejenega poslušanja raznovrstne glasbe Božje darilo glasbenim raziskovalcem, ki se ne zadovoljijo z vedno istimi zimzelenimi melodijami. Kvaliteta poslušanja glasbe je predvsem odvisna od tega, koliko časa si kdo vzame za poslušanje in kako pozorno posluša. Vsekakor bo nekdo, ki ima samo 5 plat, te dodobra preposlušal, vendar to še ni garancija, da bo to glasbo tudi dobro razumel in jo cenil. Gre samo za enega izmed dejavnikov. Na svojem primeru vidim, da šele sedaj, ko lahko kadarkoli preverim določeno glasbo, bolje spoznavam različne žanre in jih kot take cenim. Res pa je, da se v žaru iskanja nove glasbe manj posvečam posameznim albumom določenega izvajalca. Kar pa je tudi predvsem posledica pomanjkanja časa. Potrebno je upoštevati še en dejavnik, da je v današnjem času veliko več glasbenih ustvarjalcev kot pred dvajsetimi leti, in je predvsem ta glavni problem, zakaj ljudje ne morejo več vsega spremljati, kaj šele se jim v celoti posvetiti. Ritem življenja je hitrejši. Internet je vse dogajanje samo še bolj pospešil. Danes je tvoj album hit, naslednji teden bo že pozabljen, ker bo večina že poslušala nove zadeve. Res dobre zadeve bodo pa vedno našle poslušalce.

Prost pretok glasbe je predvsem priložnost za neuveljavljene glasbene izvajalce in ti so v večini. Boj proti piratstvu je predvsem boj glasbene industrije za dosego dobičkov. Glasbeni izvajalci so tu postranska škoda, mezdni delavci, ki bodo lahko dočakali svojih 5 minut slave ali pa tudi ne. Večina seveda ne. Kajti glasbena industrija v nasprotju z internetom nudi le redkim priložnost, pa še ta priložnost ni nikakršna garancija za uspeh, kaj šele za avtonomno ustvarjanje glasbe. Zatorej zapojmo si Heja bumbarasa in zaženimo svoje priljubljene torrente, p2p programe ali priljubljene bloge!


« nazaj