Kolumne

Top plošče 2011!

Kot se spodobi za konec leta, smo tudi za 13.brat pripravili listo oz. liste tistih plošč, ki smo jih čez leto največ poslušali. O tem smo povprašali različne glasbene sladokusce, ki so tako ali drugače aktivni na domači sceni...

 

Dejan Požegar (13.Brat, ex-Wasserdicht, ex-Wreck, ex-Los a.k.a. Roadkill):

1. Trap Them – Darker Handcraft (Prosthetic Records)
» Sound kot Hellcrawler ali Entombed z dodatkom Converge.«
2. Rival Schools – Pedals (Photo Finish Records)
»Odlična plata odličnega alter band; ex-Gorilla Biscuits, Quicksand .«
3. Despise you / Agoraphobic Nosebleed – And on and on… (Relapse Records)
»Oba benda odlična kot vedno. Power Violence.«
4. Volumes – Via(Mediaskare Records)
»Stilsko novejša zadeva, ki se zgleduje po Meshuggah, hkrati pa dodaja post rock vložke.«
5. Today is the day – Pain is a warning (Black Market Activities)
»Steve Austin ne more zgrešit; odbito.«
6. Ed Gain – Bad luck (Black Market Activities)
»Trash hardcore, ki je na tej plošči pridobil še malo crusta. Vse skupaj zveni malo drugače kot sem bil do sedaj vajen.«
7. Red Fang – Murder the mountains (Relapse Records)
»Po mojem mnenju eden boljših stonerskih bendov zadnjega časa.«
8. Chimaira- Age of hell (E1)
»Zraven Resurrection verjetno najboljša plata.«
9. Sweet Cobra – Mercy (Black Market Activities)
»Ta plata je sicer letnik 2010, ampak sem jo odkril 2011. Odličen emo, stoner, ne vem kaj bend. Definitivno njihov najboljši album do sedaj.«
10. Lamb – 5 (special edition) (2CD)(Strata Music)
»Po dolgem času ponovno odlična plata angleškega break/trip hop dua.«


Jure Šajn (Leechfeats, Paperplanecrush, ex-Melete):

1. Uncle Acid And The Deadbeats - Blood Lust
Zame nedvomno najboljša plata letošnjega leta. Mešanje kitar, orgel in nadvse samosvojega vokala mi naježi kožo. Piko na i pa dodajo besedila.
2. Pygmy Lush - Old Friends
Občudovanja vredno, kako kvalitetno in drugačno ploščo lahko ustvari ekipa starih hardcore mačkov. Vsak komad zveni samosvoje, kot bi imel vsak komad svoj miks.
3. Thou - To The Chaos Wizard Youth
Sicer ni LP, je pa bil ta EP tolikokrat predvajan na ipodu, da bi ga težko izpustil. Še vedno ne morem pozabiti njihovega nastopa, posebno pa zvoka s koprskega pomola letos poleti.
4. Baton Rouge - Fragments D'eux Memes
Kot Daitro fana me je plošča povsem navdušila, čeprav glasbeno ustvarjanje le ni tako blizu prejšnjemu projektu. Premaga tudi novi 12XU plošček, s katerimi si delijo člane.
5. Xaxaxa - Tango Revolucioner
Ekipa prijateljev iz Skopja niti ni presenetila, saj so se že dokazali s prejšnjimi bendi. Všeč mi je njihova zagnanost in obožujem, kako je projekt glasbeno zastavljen.
6. Cat Party - Rhapsody In Black
Sicer post punk/new wave scene še ne spremljam dolgo, a gre za bend, ki me z vsako novo izdajo povsem navduši. Škoda, da s koncerti stagnirajo le tam čez lužo.
7. Ampere - Like Shadows
Ko njihov nastop enkrat doživiš, le še ažurneje spremljaš njihovo delovanje. Težko pričakovana plošča, ki ni razoračala in dokazuje, da screamo živi, le v modnem katalogu ga ni moč najti.
8. Grime - Demo
Občudovanja vreden izdelek sopotnikov iz kombija, ki dobiva odlične kritike tudi po tujih blogih. Vse skupaj podkrepi za demo vrhunska "naredi-si-sam" produkcija.
9. Lemuria - Pebble
V primerjavi z njihovim prejšnjim vsekakor precej bolj pop album, a me to osebno ne moti, kvečjemu me je prepričalo ravno to, da poslušalec vseeno ne "faše" sladkorne.
10. Bastard Priest - Ghouls of the Endless Night
Najbolj metal album med izbranimi, ki pa je imel veliko konkurenco med nekaj podobnimi letošnjimi izdajami. Prepričal me je s surovostjo in z "anti-novodobnim" pristopom v poplavi spoliranih izdaj.


Jure Zorko (Final Approach):

OFF! - Compared To What - Rotten Apple
Letos sicer samo tale 7'', konec lanskega leta pa tudi zbirka EP-jev 'First Four EPs' tega odličnega Kalifornijskega benda. Za vse ljubitleje zgodnjih Black Flag in Circle Jerks.
Brat Pack - Stupidity Returns
Nizozemski hardcore panksi, ki na momente, za moj okus, že malo pretiravajo s solažami, vendar vseeno ko slišim ''Adolescents melodije'' dobim kurjo polt.
Instangd - Drag Utan Drog
Stara ekipa iz Umee se je zopet aktivirala in eden od rezultatov so tudi Instangd s tem EP-jem. Surovo, šus kot skandinavski hardcore v 80ih samo malenkost bolj melodično.
Xaxaxa - Tango Revolucioner
Melanholično, melodično, dinamično. Super album za meglene jesenske dni.
Dein Dirg - Verpisst
Super melodičen in zajebantarski hardcore punk stare šole iz Nemčije.
Fucked Up - David Comes To Life
Kot bi zmešal Husker Du in Poison Idea z občasnimi lepimi ženskimi vokali. Zelo zanimiva kombinacija.
In Defence - Party Lines And Politics
In Defence so zopet nazaj s svojo verzijo hardcore punka in ravno pravšnjim dodatkom trash metala. Za vse tiste ki so jim Municipal Waste premalo pankerski.
Trifor 60 – Veča Se Čreda Apatičnih Ovc
Jezen, hiter in poslušljiv crust hardcore punk iz domačih koncev.
Six Pack – Epicentar
Lepe melodije, ki ti zlezejo takoj v uho. Mogoče ne tako 'pogruntan' album kot 'La Musique' ampak še vedno presežek kar se tiče melodičnega hardcore punka.


Gašper Prus (Grrizli Madams, Radio Študent)

1.iT: Crying Games
Prvenec Irene Tomažin, ki odlično manipulira s svojim glasom, tudi s pomočjo diktafonov, pri tem pa postreže s totalno samosvojim načinom. Top plošča zaradi izvirnosti koncepta. Prepričljiva tudi v živo.
2. HELLA: Tripper
Po novem je to spet dvojec; prejšnja plata je bila tudi vokalna, tokrat pa deset brzostrelnih inštrumentalov, ki so raztegnjeni od psihedeličnega noise rocka, do najbolj srditega hardcora v neklasični obliki. Srdito in plesno.
3. DEMOLITION GROUP: Planet Starcev
Kultna domača zasedba, ki je vstala od mrtvih in izdala, zame zares dih jemajočo plato. Zakaj? Ker je 4/6 benda že skoraj srečala abrahama in pri teh letih posnela nažigaško plato, ki vre od dobrih idej. Še bolj me navdušuje to, da je bend v živo vrhunski.
4. THE HOAX PROGRAM: II
Odlična nova plata domačega benda, zame svetlobna leta boljša od prvenca. Slovenskim rokenrolerjem so pokazali (hote ali nehote), da je mogoče ta žanr spariti še s kakšno drugo komponento. Na žalost imam občutek, da večina, v rokenrol zagledane slovenske publike tega ne bo opazila.
5. MOVEKNOWLEDGEMENT: Pump Down
Sedaj ko poslušam tole aktualno plato, so mi prvi dve plošči Moveknowledgement povsem dolgiočasni, čeprav mi ob izidu nista bili.
6. WEEKEND NACHOS: Worthless
Novih plošč s podobno vsebino v letošnjem letu sicer nisem veliko poslušal, vendar Weekend Nachos so me povsem odpeljali. Kratko in jedrnato.
7. DISCIPLIN A KITSCHME: Uf!
Neuničljivi Koja z verjetno najboljšo plato v tretjem življenskem obdobju Discipline. Sveže, spontano in z vrsto pomenljivih parol.
8. AMEBIX: Sonic Mass
Še eni veterani, ki so vstali od mrtvih po, uf, +20 letih. Nekoč crust punk metalci so začeli iz ničle in ne pogrevajo stare juhe. Sveža plošča; všeč mi je tudi zato, ker je na nek način poklon kultnim Killing Joke.
9. MORBID ANGEL: Illud Divinum Insanus
Ok, tole mi ni lih plata, ob kateri sem padel vznak. V pozitivni luči jo vidim predvsem zato, ker so Morbid Angel imeli toliko jajc, da niso posneli standardne death metal brzostrelke, ampak so posegli po radikalnih spremembah, ob katerih se je die hard fanom bruhalo.
10. BATTLES: Gloss Drop
Nisem si mislil, da bo bend po odhodu enega člana še nadaljeval z delom. Ampak je in izdal super plato, na katero so elegantno vključili gostujoče vokaliste. Tako nekako si predstavljam sodobno pop muziko.


Luka Bevk (Panda Banda Records, Human Host Body): 

1. Thou - To The Chaos Wizard Youth EP
Ta ep je na prvem mestu ker so mi Thou fenomenalen bend in z nobeno izdajo ne razočarajo. Tale EP mi je še posebej všeč, ker je dosti bol surov, težek in nemelodičen v primerjavi z Summit LP-jem.
2. BØREDØM - World Bores To Death LP
Tudi če nebi imeli prste vmes, bi ta plata bla na vrhu moje lestvice. Boredom so genialen bend in imajo vse kar more imet pravi punk band, dobra glasba, pametna besedila, DIY etiko in so še super ljudje.
3. Gods and Queens – EP II 7“
Kar se tiče mene je to najboljši 7“ tega leta in je bil tudi največ časa na mojemu gramofonu. Super bend še boljši folk.
4. Acephalix - Interminable Night LP
Verjetno ena najbolj jeznih izdaj tega leta. Primitiven in brutalen deathmetal z punk etosom.
5. Trainwreck - If There's Light, It Will Find You EP
Po razočaranju njihovega celovečerca me je ta EP pozitivno presenetil.
6. XAXAXA - Tango Revolucioner LP
To je tudi ena od plošč, ki sem si jo letos največkrat zavrtel. Minulo leto je zaznamoval val post-punka/HCja iz poznih 80ih in naplavil je kar nekaj solidnih bendov oziroma izdaj. Tango revolucioner je vrhunski primer.
7. Parasytic – Poison Minds LP
Metal punk do jaja! Poleg tega, da mi je to ena najboljših letošnjih plat, je bil njihov nastop v MKNŽju tudi nekaj najjačega, kar sem letos videl v živo.
8. Iron Lamb – The Original Sin LP+7“
To je soundrack za se furat z Tomos 6-ko direkt v pekel. Najbolša stvar te plate so neskončne solaže.
9. Ghostlimb – Infrastructure LP
Ghostlimb so me navdušili že z prvimi demo posnetki in do zdaj me še niso razočarali.
10. Joyce Manor/Big Kids - Split 7"
Od vsega kar so letos izdali Big Kids mi je ta split najbolj ušeč. V bistvu mi je bolj všeč JM del.

Navdušile so me tudi dve domači izdaji in sicer demo od Dis-bistrških Devastated in prvenec istrskih blackmetalcev Ater Era. Letos je bilo ogromno dobrih izdaj in je bilo težko sestavit izbor top plat zato sem se omejil samo na stvari, ki si jih fizično lastim.


Andraž Zlobec (13.brat, Hellcrawler):

Ascension - Consolamentum (štejem kot 2011)
Ater Era - In Autumn's Solitary Decline
Blut Aus Nord - 777
(oba dela)
Cynic - Carbon-Based Anatomy (EP)

Iron Lamb - The Original Sin
Opeth - Heritage
Rêx Mündi - IHVH
Rotten Sound - Cursed
Samael - Lux Mundi
Ulver - Wars Of The Roses


Ivo Lozej (13.brat, The Hoax Program, Iamdisease, Elodea)

1. Weekend Nachos - Worthless LP
Brez dvoma najboljša in najbolj rušilna hardcore plošča v tem letu. To kor so bili včasih Spazz, Infest in Crossed Out so danes Weekend Nachos!
2. Radiohead - The King Of Limbs LP
Radiohead so za moje pojme bili vedno dolgočasen bend in sinonim za obupno muziko. S to ploščo je ravno obratno. Elektro plošča leta!
3. Hull - Beyond The Lightless Sky CD
Plošča, ki je zopet ponesla post-metalsko godbo na nek višji, spoštovanja vreden nivo.
4. SubRosa - No Help For The Mighty Ones CD
Romantična doom perfekcija z večglasnim ženskem petjem, violinami in strašanskim, navzdol distorziranim basom.
5. Rotten Sound - Cursed LP
Cursed je čisti presežek, s katerim lahko Rotten Sound še dolgo mirno sedijo na svojem grindcore prestolu.
6. Cara Beth Satalino - The Good Ones LP
Čudovit emocionalen folk z akustično kitaro in lepim ženskim petjem. Plošča je uradno izšla že leta 2008, a je bila vinilizirana šele letos.
7. Obits - Moody, Standard, and Poor LP
Iskren in srce parajoč rock'n'roll bivših Pitchfork, Drive Like Jehu, Hot Snakes, itd. članov.
8. Exhumed - No Guts, No Glory LP
Exhumed so po dolgih osmih letih zopet zavrteli svojo motorno žago in stopil na oder kot veliki zmagovaleci. Death metal plošča leta!
9.PJ Harvey - Let England Shake LP
Odličen naslednik fantastične plošče 'White Chalk', ki ima vse tisto kar me je pri PJ Harvey že na prvem mestu pritegnilo.
10. Elder - Dead Roots Stirring CD
Težka in čudovita kitarska godba, ki ponuja nekaj najboljših momentov, kar jih je kdaj prinesel stoner rock.

Ob tej priliki bi omenil še Moveknowledgement – Pump Down ploščo, ki je letos najlepše zatresla tla domače scene.


Andreja Rok (ŠOUVIZIJA)

1. LAMB – 5
V albumu se zasledi zrelejšo noto in nekoliko težji zvok, ki pa je kljub temu spretno in lično zapakiran v originalen Lambovski stil surove elektronike, bobna in basa, ki smo ga spoznali že leta 1996. Zelo poslušljiv plošček, ki pritegne pozornost takoj na začetku in je zlahka ne spusti, vse do zadnjega.
2. The Canyon Observer - Chapter I: The Current of Her Ocean Brings Me to Her Knees
Odličen prvenec slovenskih mladcev, ki jih je dan danes kar težko spregledati na domači sceni. Popolna kombinacija sanjavih post-rock melodij, združenih z nekoliko težjim doomom in globokim vokalom.
3. Pianos Become The Teeth - The Lack Long After
Cel kup emocij in strasti, elegantno povezanih z enkratno mešanico post-rock, hardcore in screamo zvoka. Kitarski rifi so težji, kar naredi celoten aranžma nekoliko temačnejši. Osebno njihov najboljši album.
4. Radiohead – The King of Limbs
Dober in zelo poslušljiv album še vedno odličnih Radiohead, ki pa na žalost ne preseže izjemnega Kid A (2000) in In Rainbows (2007).
5. Touche Amore - Parting The Sea Between Brightness And Me
Hardcore z nekaj metal rifi in njim značilnim depresivnim, emocionalnim pridihom. Nič že ne slišanega, pa vendar, všečno.
6. Nikki Louder – Our World Died Yesterday
Všeč mi je silovit val uvodnega noisa, ki s pade v melanholičen zaključek. Struktura pesmi je tekoča, pritegne na prvo žogo. Poleg tega je potrebno omeniti še število distorzij in eksperimentiranja z efekti, ki zvok tako lepo zapolnejo.
7. Blueneck - Repetitions
Melanholičen in tankočuten, nekoliko ne tipičen post-rockovski album, katerega občutja odlično dopolnjuje nekoliko moten, krhek in skoraj šepetajoč vokal in klavirske melodije. Je zasanjan, otožen in nekoliko temačen, ter ravno zaradi tega tako zelo privlačen.
8. Russian Circles – Empros
Prijeten flow preko celotnega albuma. Ravna pravšnja kombinacija post-rocka in metala, pri čemer ni zvok ne pretežek in ne prelahek. Nadgradnja njihovega dosedanjega dela, pri katerem ohranjajo svojo identiteto in ne podlegajo žanrskim konvencijam.
9. La Dispute - Wildlife
Album pri katerem je opaziti nekoliko zrelejši in resnejši zvok. Čeprav mi je surov zvok njihovega prvenca veliko bolj všeč, je slednji v celoti zelo lepo izpeljan.
10. Apparat - The Devil's Walk
Prepričljiva mešanica elektronske virtuoznosti in trpečega vokala. Ni njegovo najboljše delo, vendar ti zvok po parih re-playih kar malo zleze pod kožo.


Kori (Bad Ink)

1.Pulling Teeth – Funerary
Pulling Teeth so s to plato zašli v malo bolj švedske vode, vendar pri tem niso ignorirali svojega sovraštva do religije in človeških izmečkov. Kar je nastalo je super plata, ki se je težko naveličaš. Na žalost so pred kratkim razpadli in sem se par dni tolkel po glavi, ker se nisem spravil na njihov koncert, ko so bili v bližini. Mogoče pa ni naključje, da se je plata imenovala Funerary…
2. Ampere – Like Shadows
Ampere ti poženejo kri v žile s svojim s svojim revolucionarno-emocionalnim kričečim in hitrim hardkorom, tako da padeš po tleh, se začneš zvijati ob nelogičnih ritmih. Revolucija bo!
3. Punch – Nothing Lasts
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Vegan power xxx dej šamar policaju, piči hitr s biciklom, ukrad sojino mleko, vdri v zapuščeno hišo, skači nag po strehi, stay posiitiiiiveeeeee!!!!!
4. Anchor – Recovery
»It was never a choice between right or wrong. It was a choice between surviving or being pulled down. No matter what I face I have this cutting edge paving the way for better days.« V preteklem letu sem malo obupal nad t.i. »pravim hardcorom« ker sem vedno bolj opažal, da se vegan sXe umika iz njega. Anchor so pokazali drugače, v njihovih srcih še vedno bije strast do tega in jih ni sram.
5.Between Earth & Sky – Of Roots And Wings
Pevec skupine Trial je ustvaril nov bend, ki še v boljši luči prikaže njegovo pesniško obarvano liriko. Skupaj z glasbeno spremljavo se poetično govorjenje in dretje združita v katarzo, v kateri se združita ljubezen do življenja in želja po razumevanju med ljudmi. Zagotovo priporočam v poslušanje tistim, ki so mislili da je t.i. »preach« stil hardcora umrl.
6. Pianos Become The Teeth – The Lack Long After
Kdo pravi, da je Screamo umrl? Ni! Živi in ime mu je Pianos Become The Teeth, prijetna plata za poskakovanje po sobi, dretje v tla in valjanje po tleh.
7. Daniel Stripped Tiger – No Difference
Lep, speven, strasten, emocionalen hardcore pri katerem ob poslušanju pozabiš na vse probleme in uživaš ob mehkih melodijicah.
8. Title Fight – Shed
Ko misliš, da nikoli več ne boš doživel tistega občutka ko si kot mulc poskakoval ob ritmih Blinkov in podobnih, te preseneti pošteno dober pop punk, ki pokaže da se v takšni zvrsti stvari še vedno delajo s srcem in strastjo. Takoj pozabiš na vso ostalo sranje in poslušaš samo Title Fight.
9. Oathbreaker - Mælstrøm
Belgijski temačen hardcore z ženskimi vokali, kaj še hočeš, vsaka melodijica, vsak krik, vsak počasen del, je orgazem za ušesa.
10. Thou – The Archer And The Owle
Moram priznati, da se nisem veliko predal glasbi ki jo igrajo Thou, dokler jih nisem videl v živo. Njihov nastop se mi je zdel kot da opisuje dejanja štirih konjenikov apokalipse, ki rojijo skozi ozadje. Z The Archer And The Owle se še dodatno pokaže njihova težkoba, ko vsi inštrumenti počasi rjovijo proti temačnemu cilju, za poslastico pa ponudi še cover od Nirvane. Vsekakor top doom/drone plata 2011.


Zoran Pungerčar (ATN zine)

1. Grouper – A/A
Dvojna plošča genijalne Liz Harris predstavlja najbrž najboljše delo v njeni karieri in ploščo katera letos zame nima realnih konkurentov. Prelepo in večno. Minimalizem za ob koncu sveta ali pa le glasba za opazovanje nezemljanov, kot predlaga že sam naslov.
2. PJ Harvey – Let England Shake
Če se je Polly Jean v preteklosti gibala po vodah sredinskega garažnega rocka, je tokrat aranžmajsko razširila svoja obzorja in pridobila ogromno poslušalcev mlajše generacije, kot tudi obdržala vse stare fene. Redko se zgodi, da bi že uveljavljen glasbenik s tako trdno začrtanim repertoarjem naredil tako svež in nepričakovan premik. Zna biti kriva Anglija, ali pa pač samo leta in izkušnje.
3. Bill Callahan – Apocalypse
Pravijo, da ko vidiš Billa Callahana v živo, se ti za vedno spremeni pomen besede “badass”. Sam sem ga sicer zgrešil na njegovi poti po Evropi, ampak si po Apocalypse lahko predstavljam kaj je pisec teh besed mislil. William je kot Clint Eastwood. Ne pleše in ne govori kaj dosti. Ko pa govori, to misli prekleto resno. Odlična kombinacija glasbe in teksta, ki jo ceniš z vsakim zasukom plošče bolj.
4. The War On Drugs – Slave Ambient
S tretjim studijskim albumom so TWOD končno utišali vse tiste, ki so jih nenehno postavljali ob rob Bossu Springsteenu in Bobu Dylanu. Slave Ambient postreže z izjemnim avtorskim materialom, ki pomete z večino country folk revivala ta trenutek. Ritem bobnanja, ki se ne ustavi do samega konca. Zavijajoči vokali. Super kitarske melodije. Popolna plošča za vožnjo v sončni zahod po Cesti 66.
5. Kurt Vile – Smoke Ring For My Halo
Vrhunski pesmopisec in ta trenutek eden najbolj nadarjenih (in zaželjenih) kantavtorjev novejše folkovske generacije. S Smoke Ring je dokončno pustil za sabo semplanje in experimentiranje z efekti in nasnemavanjem bobnov. Za album je okrog sebe zbral čvrsto zasedbo The Violators, ki mu odlično dopolnjuje pesmi, čeprav je Kurtu treba priznati, da tudi sam s svojo kitaro odlično funkcionira. Še en osamljeni volk trenutne neodvisne folk rockovske scene, ki hodi po svoji poti in se ne ozira nazaj.
6. Weekend Nachos – Worthless
Worthless je še najbolj podoben zgrešeni karate brci, ki jo prejmeš na koncertu od kakega prijatelja znotraj prerivajoče se množice. V takih primerih se pobereš iz tal, pogledaš, če ti manjka kak zob in greš naprej z nasmehom. Načoti servirajo ubijalske rife za rifom, vsak je še težji, še hitrejši, ampak na koncu se ti samo smeji.
7. Pygmy Lush – Old Friends
Čudoviti folk komadi in plošča, ki se bo na žalost najbrž znašla na premalo top 2011 listah, pa čeprav Pygmy Lush nikoli niso stali pod žarometi, ampak so raje brenkali na verandah ali pa divjali po kleteh. Noiserskega divjanja, ki smo ga bili deležni na nekaterih preteklih izdelkih, na Old Friends ni, so pa zato še dopolnili svojo že tako odlično folkovsko intimo.
8. Wet Hair – In Vogue
Shawn Reed in Ryan Garbes sta posnela svoj najbolj radijski izdelek do sedaj, pa naj vas ne zavedem, še vedno se oklepata neskončnih psihadeličnih potovanj. Kot, da bi Suicide cepili s krautrockom, vendar kot sem že omenil, tokrat v bolj pop različici. Še ena letošnja obvezna oprema za v avto.
9. Ducktails – III Arcade Dynamics
Matt Mondanile je sicer že v preteklosti delal same dobre stvari pod psevdonimom Ducktails, ampak glavni očitek glede zgodnjega materiala, ki je racal bolj po dosti bolj radikalnih tropicana drone vodah, bi bil, da je bil preveč neizrazit. To je na Arcade Dynamics odlično popravil in na plošček spravil same odlične skladbe, ki za spremembo stojijo bolj na sončni plažnati strani lo-fi pop estetike, vendar na trenutke še vedno prižgejo iskro z občasnimi 10 minutnimi ambientalni jamerskimi vložki.
10. The Babies – Self Titled
Tako Vivian Girls kot Woods so letos izdali svoje avtorske albume, ki so bili sami po sebi zelo zanimivi, ampak ko sta glavna pisca iz obeh zasedb skupaj ustanovila stranski projekt The Babies, sta s tem delno do pretežno zasenčila matične bande in izkazala svoj hommage Neilu Youngu.


Jan Č. Terbižan (13.brat, Iamdisease)

1. Trap Them - Darker Handcraft
Entombedcore še ni zvenel bolje.
2. White Hills - Hp -1
Če uporabim popularen meme: Fuck that shit, I'm going to space.
3. Wooden Shjips - West
The Doors za enaindvajseto stoletje, minus Morrisson. Roadtrip glasba.
4. Andrew Jackson Jihad - Knife Man
Besednih iger polna, premišljena besedila so glavna odlika folk punk dvojca. Poleg poslušljivosti.
5. Justice - Audio Video Disco
Elektro, ki prevzema vse najboljše iz večih zvrsti glasbe in gre še kako v uho.
6. Young Widows - In and Out of Youth and Darkness
Ritmično intenzivna post-everything glasba
7. Tombs - Path of Totality
Temačna in puščobna plošča, s katero je newyorški trio dozorel.
8. Weedeater - Jason...The Dragon
Ameriški južnjaki uspešno nadgrajujejo svojo edinstveno močvirsko godbo.
9. YOB - Atma
Počasno in rušilno, kot se za izkušen doom band tudi spodobi.
10. All Pigs Must Die - God is War
Hardcore "members of" zasedba, ki izžareva čisto jezo na vsakem zvočnem zapisu.

Z izjemo vrhnjih treh plošč je vrstni red bolj kot ne formalnost. Kot vsako leto je tudi letos izšlo veliko zanimive glasbe, numerične lestvice pa so itak za komercialne radio postaje.


Uroš Badovinac (Radio Študent)

Bilo je tole nenavadno leto. Drugačno kot minula. Muzika je priletavala z vseh strani. Precej nenačrtovano, manj obremenjeno sem pristopal k njej, ampak do novih albumov, do novih izdaj sem dostopal s toliko večjo raziskovalno vnemo in odprtostjo. Datumi dolgo napovedanih in pri prijateljih, znancih in mimobežnežih še tako zelo pričakovanih izdaj veljavnih zasedb so kar drveli mimo, jaz sem pa le redko trznil. Kakšne stvari sem letos kratko malo izpustil. Ali pa preveril šele nekaj mesecev po uradni izdaji; ko so se albumi že izpeli in ko niso bili več kul. Kao. Ljudje znajo biti brezvezni.

Tole leto je bilo drugačno. A prineslo je novitete, ki jih ustaljene tirnice navadno zaobidejo. Ali pa muzika s teh tirnic pač zavzame in zapolni celoten prosti čas dneva, tako da za obrobneže pač ni prostora. Fizika je pocestnica, 24-urni dan je pasji sin. Nova služba je zavzela vsaj eno tretjino dneva. Novitete so morale biti res prepričljive, da so pogledale nad gladino in se pustile ujeti. In punk rock nikakor ni mrtev. Nasprotno, na drugi strani velikega morja je živ in brca. Pa tudi, če samo pred tridesetimi obiskovalkami in obiskovalci. Človeku se kdaj kar milo stori, ko stoji na kakšnem domačem koncertu gledajoč kakšno domačo punk rock skupino, ki nikakor ne razume, da je svet velik ter da je glasba bogata in neskončna stvar. A kaj bi to, dajmo raje o zmagovalcih mojega veselja!


Enajst izdaj, ki so se najbolj vrtele po mojih slušalkah in zvočnikih. Enajsterica za '11 po abecednem vrstnem redu!


Against Me! – Total Clarity (Fat Wreck Chords)
Floridski Against Me! me z vsako izdajo starih demotov in neizdanih posnetkov spomnijo na najboljše koncerte življenja. Pank koncert v tržaški dvorani za skvoš? Ja, zlata leta! »Total Clarity« je še posebej odličen zaradi komadov s tako imenovanega ukradenega demota. Poleg tega me komad »Pretty Girls« s svojo resničnostjo vsakič znova zabije v tla.
Andrew Jackson Jihad - Knife Man (Asian Man Records)
Ena najbolj živih, odkritih in nejevernih zasedb, ki še nikoli ni zvenela bolj pankrokersko. Duo Sean Bonnette in Ben Gallaty iz Phoenixa v Arizoni sta tisti tip, ki ga srečuješ na koncertih in ki ga res spoštuješ. Po drugi strani te pa njegova odkritost in izražena kritičnost večkrat razjezi; v vse dvomi, tvoje ideale, v katere sicer tudi sam nekako verjame, prevrača naokoli in jih vsakič znova preizprašuje. Na albumu »Knife Man« ne manjka odličnih pesmi; omeniti velja pesem »American Tune«, ki se zlahka prenese v našo družbo, v naše scene.
By Surprise – Mountain Smashers (Topshelf Records)
Kje se je skrival ta bend s temi bizarnimi besedili?! Ko sem že mislil, da svet neodvisnega rocka res nima pojma o tem, kako narediti dober punk rock komad! Album »Mountain Smashers« s svojim mehkim in bogatim zvokom je super, samo to lahko rečem. In precej sem ga poslušal. Zbogom in hvala za vse čeljusti morskih psov!
Dead To Me – Moscow Penny Ante (Fat Wreck Chords)
Na koncu leta so izza vogala znova pridrveli Dead To Me s tretjim studijskim albumom »Moscow Penny Ante«. Ko četverec iz San Francisca vidiš v živo, ko poslušaš njihove plošče, ko bereš njihova besedila, veš, da so prav oni zagotovilo, da punk rock ne bo izgubil ostrine.
Dikembe - Chicago Bowls EP (samozaložba)
Floridsko mesto Gainesville skriva mnogo draguljev, Dikembe so eden od teh! Mogoče kar najdragocenejši. Košarkarsko ime benda, košarkarski naslov EP-ja, košarkarski naslovi komadov (»Tony Kukush!«)? Zdi se, kot da se člani benda zafrkavajo, ampak glasba na EP-ju je tako čustveno močna, udrihajoča in kitarsko silovita, da takoj postane jasno, da teh štirih pesmi človek ne bo nikoli pozabil. In da si jih bo zavrtel tudi nekajkrat zapored. V enem dnevu. Nenadkriljivo!
Ex Wife - June EP (samozaložba)
Kako je možno, da sem ta bend spoznal šele letos in dokončno padel v njegovo naročje med dolgohodi po berlinskih ulicah konec oktobra? Zdaj že razpadli Ex Wife iz New Jerseya so pred dvema letoma izdali neverjeten album »Everything Is Beautiful«. Na tem se bohotijo jasno začrtani bobnarski ritmi ter prijetno tresoč in nadvse topel kitarski hrup, čez katerega se razlivajo plavajoči in v ozadje rahlo potisnjeni izpovedni vokali. Neverjetno! Na marca izdanem EP-ju so pankrokerskim, indie rockovskim in post-hardcore prijemom dodali še z zahajajočim soncem obsijane surferske melodije, med katerih toplino se zavlečeš, ko čez slabo zatesnjena okna v sobo roke veje decemberski mraz.
Future Virgins – Western Problems (Starcleaner / Plan-It-X South)
Zdaj pa nekaj povsem novega ... heh, sploh ne. Po garaži preganjani rokenrolerski punk rock z napetimi kitarami in udarjajočimi bobni in spevnimi refreni. Zakaj bi komplicirali, če pa lahko nažigamo glasbo, proti kateri se nakrancljani od-danes-do-jutri pavi zdijo ... ja, smešni in pomilovanja vredni. Škoda, da nimam več kasetarja, ker potem bi mladost res lahko za vedno držal za roge!
Joyce Manor – Joyce Manor (6131 Records)
Tudi na samem začetku leta izdanem istoimenskem albumu že znanih Joyce Manor najdemo že slišano pesem »Leather Jacket«. Ledrca. Že to je dovolj dober razlog, da pride album med najboljše plošče letošnjega leta. Seveda tudi druge pesmi ne zaostajajo. Joyce Manor pred seboj brcajo prepričljiv polhiter in glasen punk rock, ki mu na tisti strani oceana brez problema pravijo tudi pop punk. Pri nas je to žaljivka. Za Amerose pa pač znak, da je v neodvisnih okvirjih stvar vsekakor vredna preverbe.
Shores - To Volstead (No Idea Records)
Shores so za No Idea Records po lanski »Coup de Grace« izdali že drugo odlično celovečerno ploščo. In znanstveno je dokazano, da bo tudi »To Volstead« obstala ob vseh naslednjih dekonstrukcijah. Ko je čas za notranje premisleke, ko je zunaj zamolklo in temno ...
Sloane Peterson – Why Go Out (neizdano)
Ta plošča sploh ni izšla, čeprav je bila že tik pred tem, da gre v tisk. Člani benda so se odločili, da ne bodo več igrali. Zdaj nam ostanejo samo mp3-ji. Hm, torej najboljša neizdana punk rockerska plošča leta. Ali pa zadnjih par let. Spevni in nikoli upehan punk rock miamijskih mladcev, ki bi bili najraje v Tallahasseju v družbi prijateljev in rokah ljubljene. Za metaforo, za lep spomin na Tallahassee.
Warren Franklin – Your Heart Belongs To The Midwest (Count Your Lucky Stars Records)
Tvoje srce pripada Srednjemu zahodu. Emo za ob taborni ogenj, bi lahko rekli. Komadi, predstavljeni s privlačno odnašajočim vokalom in akustično kitaro, o medosebnih razmerjih in z njimi povezanem življenju, v katerih najdemo reference na Elvisa Costella in Murder City Devils. Warren Franklin ve, kako se streže stvarem, obenem pa me opominja, da so pevci-pesmopisci iz pankrokerskega okolja praviloma zanimivejši in odločnejši od tistih otožnih bradatih flanelastih praskačev.


Valter Cijan (13.brat, Hellcrawler)

Dr. Living Dead - Self Titled
"že od plate "Lights ... Camera ... Revolution!" crossover ni tako dobro zvenel"
The Haunted – Unseen
"popmetal ali nova mojstrovina Gothenburških veteranov? ... brez dvomov moj najbolj poslušan letošnji album"
Iron Lamb - The Original Sin
"punk as fuck"
Maim - Deceased to Exist
"če bi obstajali 20 let nazaj si bi odre delili z Entombed in Dismember"
Miasmal - Self Titled
"ko se death metal in d-beat združita in gresta odlično z roko v roki"
Most Precious Blood - Do Not Resuscitate
"hardcore brez ovinkarjenja"
Rotten Sound - Cursed
"sonični grindcore napad"
Trap Them - Darker Handcraft
"Stockholm death metal šola rifanja, 'sunlight' sound, converge kaotičnost"
Vallenfyre - A Fragile King
"death metal 90ih, doom atmosfera in temačnost v novi preobleki"
Victims - A Dissident
"hardcore surovost, melodije in punkrock attitude z dobro produkcijo"

bonus:
Xibalba - Self Titled
" downtuned groove in THC ... ni švoh"


Mitja Kšela (Kanonfutr, 13.brat, Insane Booking)

1. Touche Amore - Parting The Sea Between Brightness and Me
Ko se kalifornijski old school hardcore druži s screamo - posledica je naspidirana plošča, ki ti postavi pokonci vse dlake in ti nemudoma spodbudi k telesni aktivnosti.
2. Defeater - Empty Days and Sleepless Nights
Konceptni albumi niso več v modi, a kaj, ko Defeater niso prejeli obvestila! Četudi ga bi, bi vseeno izdali tretje poglavje o razpadajoči družini.
3. The Carrier - Blind to What is Right
Ko ob poslušanju prevračaš pohištvo in se niti najmanj ne zavedaš, da ga bo kasneje verjetno treba pobrati.
4. Chuck Ragan - Covering Ground
Eden izmed boljših folk punk rock kantavtorjev v svojem slogu dostavi novo dozo.
5. Polar Bear Club - Clash Battle Guilt Pride
Post-hardcore, indie, rock? Karkoli že, nadvse iskreno in poslušljivo.
6. Pianos Become the Teeth - The Lack Long After
Trpljenje (fizično in psihično), ljubezen, bolezen in smrt, vse skupaj zavito v screamo glasbo. Zagotovo dovolj dober recept za melanholijo!
7. Thrice - Major/Minor
Skupina je po dolgih letih iskanja, vendarle našla svoj zvok. Nekje med post hardcore, emo in rockom.
8. Casey Jones - I Hope we're not the Last
Sxe hardcore + Minor Threat referenca kot naslov in povedanega je bilo dovolj.
9. Most Precious Blood
Dobri stari metalcore, nič novega, a je na album vseeno bilo vredno čakati šest let.
10. Tegan and Sara - Get Along
Dvojčici tudi v živo prepričata z nežnimi melodijami, tokrat v okrnjeni izdaji, kjer še bolj napadata naše emocije.


Marko Rusjan (13.brat, Iamdisease)

1. Xaxaxa – Tango revolucioner
Sveže, energično, z vedno enakim pozitivnim učinkom. Če že vztrajamo s pankom leta 2011, naj zveni tako.
2. Rome – Die Esthetic der Herrschaftsfreiheit
Po Sandinista ponovno monumentalni trojni album. Neofolk industrial hommage anarhističnim borcem za svobodo.
3. Oranssi Pazuzu – Kosmonument
Na Finskem rastejo čudne rastline. Vesoljski izlet z black metal psihadelijo.
4. Hateful Abandon – Move
Black metal poklon post punku. Killing Joke revival.
5. White Hills – H-p1
Kitarski drive zavit v psihadelične barve. Najboljše v tem žanru.
6. Cult Of Youth – Cult Of Youth
Post punk neofolk na njujorški način. Udarno.
7. Gang Gang Dance – Eye Contact
Njujorški mišmaš glasbenih stilov, od noise eskapad do orientalskih melodik.
8. Blood Ceremony – Living With The Ancients
Retro doom okultni rock 70ih, ena boljših zadev v tem novem trendu.
9. Blut aus Nord – oba letošnja albuma
Avantgardne kompozicije hiperproduktivnega francoskega black metal projekta. Dva albuma v enem letu, tretji še sledi, da bo trilogija zaključena.
10. Esoteric – Paragon Of Dissonance
Pionirji pogrebnega dooma so z vsakim albumom boljši. Psihadelični vplivi naredijo težke počasne rife še hujše.


« nazaj