Kolumne

Frank Turner and The Sleeping Souls, 19.12.2011, Graz

Zagotovo si Frank Turner v svojih najbolj norih in drznih sanjah ni upal pomisliti, da bi mu z glasbo lahko uspelo prepričati tolikšno množico ljudi. Čeprav mu je že leta 2007 izdani prvenec Sleep is for the Week prinesel pravi val pohval  kritikov in poslušalcev. V kratkih 4 letih je izdal prav toliko albumov, zadnjega England Keep my Bones je izdal letos pri založbi Epitaph. Ne samo, da se njegovi albumi prodajajo boljše kot tople žemljice, celo koncerti so bolj kot ne vedno razprodani. Tako je bilo tudi v Grazu, 19.12.2011. Turnerja je za svojega vzela prevladujoča underground nacija - indie scena. Čeprav izhaja iz punk rocka, kalil se je tudi v folk punk sceni, se zagotovo tudi v novih čevljih počuti kot doma. Globalni uspeh sta mu prinesla zadnji dva albuma, ki sta se uvrstila takorekoč na vse lestvice. Tako je Turnerju uspelo razprodati tudi graški koncert, ki ga je ob tej priložnosti gostil PPC Bar.

Ni bilo dolgo nazaj, ko je Frank Turner po Angliji imel turnejo z Against Me!, na kateri je celo on bil glavna skupina. Po celinskem delu Evrope je ta čast pripadala škotskim The XCerts, ki so prav tako kot Turner del založbe Xtra Mile Recordings. Skupino sem poznal le po imenu in po videnem in slišanem bo pri tem tudi ostalo. Mladi Škoti sami menijo, da preigravajo distorzirani pop, karkoli že to pomeni, lahko povem, da je zame bilo preveč distorzije in zagotovo preveč popa. Tudi množica ni pokazala prevelikega navdušenja, a izvedeli smo, da smo veliko bolj tolerantni kot publike zadnjih dni. Kot so dejali, so jih prejšnje večere pričakali z najrazličnejšimi žaljivkami, v Grazu smo se vsaj pri teh držali nazaj, pa četudi se je katera vendarle porodila v glabi. Skupina je v dobrih tridesetih minutah na odru vidno uživala, a kaj, ko to velja zgolj in le za njih.

Po kar dolgem čakanju je na oder vendarle stopil glavni akter večera in zdaj že kar zvezda, Frank Turner. Seveda so mu družbo delali možje skupine The Sleeping Souls. Nastop se je začel s pesmijo Eulogy in ža kar takoj se mu je pridružil tudi zbor, drugače poznan kot množica. Turnerju se vsekakor pozna odrska kilometrina, saj množico dobro obvladuje in obenem tudi zabava. Čeprav se včasih med pesmimi zdi, da je nekoliko sramežljiv zaradi velikega uspeha, vse skupaj hitro zbledi, ko začne s preigravanjem pesmi. Turner je postregel z nekim presekom svoje kariere, čeprav je izbira pesmi nekoliko le preferirala zadnji album England Keep My Bones. Seveda je to samo logična progresija, saj sta vendarle zadnji dva albuma tista, ki sta Turnerja popeljala do uspeha in do tega, da polni dvorane. Tako smo zagotovo bili deležni vsaj 2/3 pesmi zadnjega albuma, med drugimi tudi pesmi Glory Hallelujah, kjer se Turner počuti dolžnega objasniti, da četudi se s sporočilom pesmi ne strinjamo, naj pač to preslišimo, se nekako zamotimo pri šanku in se po koncertu vseeno z njim normalno pogovarjamo. Turnerjevo mnenje je pač da boga ni in nadvse obzirno je na to opozoril tudi poslušalce. Omeni tudi, da so mu The Sleeping Souls omenili, da na odru naj ne “predava” o politiki, ker lahko vse skupaj izpade precej dolgočasno. Ob tem sem se nekoliko zamislil in ugotovil, da Turnerja še nikoli nisem slišal govoriti o politiki, čeprav sem ga v živo videl že večkrat. Ta večer nam je postregel tudi z novo pesmijo Four Simple Words, ki govori o napredku in občutkih, ki mu ob tem privrejo na plan. Pesem je nekakšna mešanica akustike in celotne skupine in nekako sem dobil občutek, da Turner apelira na svoje stare fene. Omenil je tudi, da je pesem ta večer bila izvedena premierno. V program je kot zadnja bila vključena tudi priredba Somebody to Love od skupine Queen. Po načrtovanem koncu se je Frank seveda še enkrat vrnil in odigral tri pesmi. Prvi dve sta bili v akustični izvedbi, pri zadnji pa so se mu ponovno pridružili tudi The Sleeping Souls.

Ob napovedi prve pesmi bisa je Turner poudaril, da je pri preigravanju priredb zabavno to, da lahko pesem napove kot najboljšo pesem kdajkoli napisano in ob tem ne izpade samovšečen. To je bila uvertura v pesem Thunder Road od zagotovo vsem dobro poznanega the Bossa. Turner se nam je zahvalil in dodal, da je to eden izmed najboljših koncertov na turneji. Nadaljeval je da si nikoli ni mislil, da bo pesem, ki je nastala v nekem londonskem stanovanju, kdaj odigrana pred graškim občinstvom, kar je bil napovednik pesmi The Ballad of Me and My Friends. Kot zadnja pesem je tokrat služila Photosynthesis, kjer je Turner animimiral tudi publiko.

Čeprav so Frank Turner and the Sleeping Souls v slabi uri in pol naredili in odigrali vse kot je treba (po natančnih navodilih koncertnih zakonikov), mi vseeno v lepšem spominu ostaja čas, ko je Turner nastopal sam. Vse skupaj je delovalo veliko bolj intimno in iskreno. Turnerju uspeha seveda ne gre zameriti, še manj zavidati, saj je eden izmed bolj iskrenih ljudi, a vendarle pogrešam njegovo odrsko osamljenost.


« nazaj