Kolumne

Logika manjšega zla (dobro je mrtvo)

Kriza razgali resnico celotne družbe. Kar se v obdobju navideznega blagostanja skriva za samozadovoljstvom večine ljudi, se v kriznem obdobju pokaže v vsej svoji celovitosti. Namesto iluzije o skupnih ciljih se prikažejo konflikti interesov, ki se jih ne da pomiriti z leporečjem in zanosnimi parolami. Tako nas tudi dogajanje pred predčasnimi volitvami ne bi smelo več zavesti. Bojim pa se, da bo večini to kljub vsemu uspelo. V iskanju novega Gospodarja bodo obkrožili najprimernejšega avatarja.
Trenutna kriza kaže ogromno nezaupanja v institucije države, hkrati pa se jih želi močnejše. Institucije se tako ne problematizirajo, temveč se jim samo očita, da so pokvarjene, neučinkovite in delujejo morda samo v korist določene politične elite. Namesto da bi delovale v korist vsah dveh političnih elit. Preostanek ljudi bo samo živel v iluziji, da je del prve ali druge elite. Kot da je zavest o pripadnosti že dejanski pokazatelj, kje na družbeni lestvici se posameznik nahaja. Pa pustimo lažno razredno zavest. Počasi bo tudi zavest izginila, resnična ali lažna. Prehajamo v dobo brez zavesti, v limbo, kjer se živi samo za danes, brez nepotrebne navlake preteklosti in brez bremena prihodnosti. Carpe diem na deseto potenco.
Trenutna kriza kaže ogromno nezaupanja v politične stranke, a vedno znova se ljudje ulovijo na iste limanice. Reciklirane podobe domnevnih novih obrazov pod drugo blagovno znamko nas poskušajo prepričati, da bo po dnevu volitev nastopilo leto 0 in vse se bo začelo znova, na drugačnih in boljših temeljih. Potrebno je samo prepustiti odločanje novim, pokončnim ljudem, ki jih dosedaj še ni pokvarila oblast. Za to bodo imeli čas naslednja 4 leta. Ker pa večina le ni tako nova v tem poslu, ne bodo potrebovali toliko časa.
Po načelu izločanja najslabših bo večina ljudi glasovalo za manjše zlo. Vsaj ljudstvo političnih agnostikov. Verniki ostajajo zvesti svojim večnim izbrancem, ki jih niso nikoli razočarali. Kako bi jih le, če so vedno drugi krivi, če gre kaj narobe? Na žalost bomo tudi veliki skeptiki v instrument parlamentarne demokracije verjetno oddali svoj glas protesta, po možnosti eni od manjših strank, ki vsaj skušajo podati nasprotje splošno sprejetemu enoumju v vsemogočnost ekonomizma in v potrebo po strogem varčevanju. Toda kakorkoli obrnemo in sledimo tem napotkom, vedno mora tudi nekdo trošiti, če ostali varčujemo. Pa da se ponovno vrnem k vprašanju smiselnosti prenašanja svoje moči odločanja na izvoljeno osebo. Ob tem se soočimo z dvema problemoma. Prvi je, kako logistično in praktično izvesti neposredno odločanje v družbi hiperinflacije informacij, tako da bi vsi lahko sodelovali pri odločanju. Četudi bi to tehnično rešili s pomočjo digitalne tehnologije, ostaja vprašanje, kako bi posameznik lahko predelal vsa vprašanja, ki jih je potrebno urediti za delovanje skupne družbe. Recimo, da bi se posamezniki udeleževali predvsem odločanja pri tistih temah, ki jih zanimajo. Kar je še vedno veliko bolje kot glasovalni strankarski stroji v parlamentu. Drugi problem je, kako pripraviti ljudi za aktivno udeležbo pri soodločanju. Ni potrebno biti velik poznavalec družbene dinamike, da je jasno, da v družbi spektakla je doma samo spektakel, kar pomeni, da je večina pripadnikov te družbe samo gledalcev. In v tej vlogi tudi uživajo. Da pa ne bi bili več samo gledalci je potrebna radikalna sprememba.
In s tema dvema problemoma se je veliko pomembneje ukvarjati kot s prihajajočimi volitvami. Kajti dokler se ta vsaj ta dva problema ne bosta spreminjala, bomo še vedno samo opazovalci, ki vsake 4 leta izbirajo med sebi podobnimi. Tako tudi vaša odločitev o udeležbi ali neudeležbi na nedeljskih volitvah ni tako zelo pomembna, pomembno je, koliko v preostalem času prispevamo k večji avtonomiji samega sebe in povezovanju posameznikov za skupne projekte. Pa naj gre za webzine ali za večjo kolektivno trajno akcijo npr. vodenje mladinskega kluba. 



« nazaj