Kolumne

Dan potem (vrnitev v vsakdanje življenje)

Množični mediji že cel teden ponavljajo besede najslavnejšega sina slovenske matere Slavoja Žižka, ki jih je izrekel med govorom demonstrantom na Wall Streetu. Žižek je opozoril, da je pomemben dan potem, ko se po končanih demonstracijah vrnemo nazaj v ritem vsakdanjega življenja. Takrat je potrebno nadaljevati z revolucionarnim delom, ne pa samo obujati nostalgične spomine na "uspešne" demonstracije. Zakaj ponavaljajo vsi isto, je simptom nerazgledanosti novinarske srenje, prekernosti njihovih zaposlitev in splošnega poneumljanja javnosti in posledično samega sebe. Vendar to niti ni v tem trenutku glavno vprašanje. Glavno vprašanje je, ali je dan potem že nastopil. Ne glede na to, da se protesti nadaljujejo, je dan potem vsaj v Sloveniji že nastopil. Medijska realnost, ki je edina realnost povprečnega posameznika, kar se tiče realnosti izven družinskega kroga in kroga sodelavcev, že pozablja na proteste in ponuja neke nove rešitelje.

Protesti so prikazani samo kot opozorilo, da je nekaj hudo narobe. Kar je seveda precej daleč od resnice. Da je marsikaj hudo narobe ve večina že vsaj nekaj let, nekateri pa tudi že od kar se zavedajo svojega položaja v družbi. To vsekakor ni bil namen. Namen protestov je pokazati s prstom na krivce. In tu se začne šele prava tragikomedija, katere glavni igralci so mediji, politične stranke, umirjeni in razumni intelektualci ter kopica statistov na spletnih forumih. Vsi se seveda prištevajo med 99%. Normalno, nihče noče izstopati in obveljati za osovraženega parazita delovnega ljudstva. Vsi smo žrtve tega sistema in hkrati nihče ni krivec. Sistem pa tudi ni tako slab, samo posamezniki ga kvarijo. Že slišano? Že slišano. Ob propadanju socialističnega sistema smo poslušali enaka opravičila teoretikov samoupravnega socializma. Le da tokrat kot apologeti sistema samoupravljanja kapitala nastopajo teoretsko podhranjeni liberalni in konzervativni intelektualci. Politikov tukaj ne bom omenjal, ker večinoma delujejo refleksno, tako kot pričakuje javnost od njih, ne pa na podlagi premisleka. 

Naslednji korak dušebrišnikov je napad na protestnike, da nimajo odgovorov, temveč samo vprašanja. Delno upravičen očitek. Vendar simptomatično je, da takšne očitke naslavljajo posamezniki, ki imajo sami kvečjemu le napačne odgovore. Kar je vsekakor še slabše. Če nimaš odgovora, ga vsaj iščeš, če pa imaš napačnega, potem ustanoviš stranko z na videz novimi obrazi. In prodajaš lepo zapakirane neoliberalistične recepte. Ker sedaj bomo počeli vse čisto drugače, teorija racionalnega odločanja se bo končno manifestirala v vsej svoji mogočnosti in končno bo lahko vsakdo fural svoje tri firme brez vmešavanja zlobne države. Da bosta dve firmi živeli od poslovanja z državo, je seveda manj pomembno vprašanje. Značilnost neoliberalne misli je tudi ta, da se zavzemajo za to, da država ni delodajalec (izjema je policija in vojska, ker brez angelov varuhov tudi svobodni trg ne more zadihati s polnimi pljuči), povsem zaželjeno pa je, da je država potrošnik.

Tretji očitek, ki ga lahko beremo pri navidezno naklonjenih medijskih komentatorjih, pa je ta, da se demonstranti ne zavedajo, kje so izdelani njihovi copati. Očitek, ki kaže predvsem na inteligenco kritikanta. Če je kaj dodobra obdelano, razdelano in pokritizirano na aktivistični sceni, je kako končni izdelek pride na police hipermarketov. Tudi na najbolj oddaljeni kmetiji vedo, da nekdo šiva športne copate za pest riža in prebiva v skupnih prebivališčih, ki bolj spominjajo na vojaške kasarne kot na zasebno bivališče. Naj protestniki protestno hodijo bosi, naj kupijo fair trade copate za 150 eurov, medtem ko se skušajo prebiti skozi mesec z negotovimi dohodki? To so vprašanja za zablodele ostanke liberalne pameti, ki bi probleme še vedno reševalo s problemi. Potrošniška izbira prvič ni vedno mogoča, drugič, pa je sprejetje diskurza, da se politika dela na policah trgovin, potrditev zmagoslavja potrošniške družbe. Delavec je s tem do konca poražen, metamorfiziran v ščurka potrošnika.

Dan potem je že tu. Zahteva stalno čuječnost. Nič nas ne sme presenetiti. Prihodnji mesec in pol bo v Sloveniji v znamenju nove zmage potrošništva. Politični produkti, na novo zapakirani z isto vsebino, so zopet na voljo. Dokler ne poidejo zaloge. Ponujajo bio predstavniško demokracijo in svarijo pred zdravju škodljivo neposredno demokracijo. A vendar je ravno zdajšnji trenutek pravšnji za uveljavljanje neposredne demokracije, kajti rezultati posredne so več kot očitni. 


« nazaj