Kolumne

Dolga zima nezadovoljstva

Na današnji dan, 15. okrobra 2011, se bodo po celem svetu odvile množične demonstracije v imenu nestrinjanja z obstojočemi družbenim sistemom, s poudarkom na strukturi finančnega kapitalizma, ki diktira tempo sodobnemu kapitalizmu. V trenutku ko to pišem, se šele pripravljajo, tako da udeležbe in reakcije v tej kolumni še ne morem upoštevati. Ker pa so se množični protesti začeli širiti že skoraj pred enim letom iz Egipta, je dovolj materiala za kratek premislek.

Vsi protestniki od arabskih dežel, preko Madrida do Wall Streeta, se strinjajo, da tako ne gre več naprej. Generacije, ki vstopajo v odraslo življenje (kar pomeni samo to, da se morajo same preživljati), ne vidijo prihodnosti zase v družbi, kjer je novih delovnih mest vedno manj, kjer se socialne pravice manjšajo z izgovorom po večji konkurenčnosti, in kjer si brez osebnih povezav z elito obsojen na životarjenje med mrvicami, ki padajo z bogataševe mize. Torej prvi odgovor je vsekakor en velik NE, rešitvam, ki so se izkazale za neuspešne za večino prebivalstva.

Množičnost in hitro širjenje protestov je presenetilo marsikoga, vendar dejansko ne gre za presenečenje. Če se ozremo samo na protiglobalizacijska gibanja, ki so prva začela delovati s pomočjo svetovnega spleta in ostale nove informacijske tehnologije, lahko vidimo, kako se različni kontinenti povežejo v skupni boj proti. Večji razvoj protiglobalizacijskih gibanj je zavrl 11. september in varnosti puč držav, ki so v imenu boja proti terorizmu zožale prostor osebne svobode. Učinek 11. septembra je za nami, svetovna gospodarska kriza pa je zadnje opozorilo, da je potrebno zavzeti aktivno pozicijo in začeti spreminjati osnovne parametre družbenega dogajanja. Če si sposodimo del Marxove misli: "proletariat (vnesimo kakšnega primernejšega označevalca) nima kaj izgubiti, razen svojih okovov."

Zakaj so današnji in seveda predhodni in prihodnji protesti pomembni in zakaj  niso dovolj? Pomembni so, ker vršijo pritisk na nosilce Oblasti, z nasprotovanjem njihovi politiki se jim jemlje legitimiteto, ki naj bi jim jo zagotavljali abstraktni skup pravnih aktov z ustavo na čelu. Ne pozabimo, da je vsak nastanek države nasilno dejanje vzpostavitve oblasti nad ljudmi, ne pa družbena pogodba (razen če so jo vodilni nasilneži podpisali v imenu vseh). Četudi se ne oblikujejo rešitve, so jasno opozorilo, da jih morajo izvoljeni predstavniki začeti iskati. Vendar tu je potrebno biti zelo previdni. Rešitve so lahko zelo raznovrstne. Zgodovina 20. stoletja je dovolj dobra učna ura.

Na eni strani imamo množico oz. mnoštvo brez voditeljev, ki vidi nepravičnosti in njihov vzrok v delovanju sistema, na drugi strani imamo pa drugačno iskanje rešitev, ki so vezana na avtokratsko figuro Voditelja. Kar počne tako desnica kot levica. Kar je dovoljšen razlog, da protestniki zavrnejo oba deklarirana pola, ki se nagibata k avtoritarnosti in kultu osebnosti. Bonapartizem, bi ugotovil že omenjeni in prevečkrat pozabljeni Marx. Kajti vsaj dva velika razloga sta za nezadovoljstvo množic. Prvi je razočarjanje nad ekonomskimi obljubami kapitalizma, ki je skušal z ideološko matrico zgodbe o trdem delu in poštenem zaslužku zamegliti realnost izkoriščanja in ustvarjanja presežne vrednosti. Drugi pa je popolna odtujenost navadnega posameznika od vzvodov odločanja oz. bolje rečeno vzvodi odločanja niso tam, kjer bi morali biti. Niso jih ugrabili, temveč so vedno bili na mestu, kjer domuje Kapital. In to kar se nam obeta na prihodnjih volitvah je večinoma samo potrditev obstoječe smeri manjšanja dejanske demokracije in večje izkoriščanje s strani Kapitala.

Protesti so samo začetek, vendar tudi začetek mora nekje biti. Zato vsa podpora vsem, ki se boste udeležili demonstracij. Hkrati pa tudi obveza še za vse ostale, da vsaj del svojega časa namenimo akciji, razmisleku, predlogom, iskanju rešitev. Potrebno je graditi alternative vsakdanjega življenja. Nenazadnje pa se bomo morda morali v določenem trenutku odločiti na kateri strani smo. In takrat bo časa za premislek zelo zelo malo.


« nazaj