Kolumne

Ko smo bili grandžerji...

Včeraj, 24.9.2011, je minilo 20 let od izida albuma Nevermind vsem dobro poznanega benda Nirvana. Množični mediji in glasbena industrija so dogodek svojim ciljem primerno obeležili. Vsekakor bo vse skupaj obudilo zanimanje za glasbo Nirvane in nesrečnega Kurta Cobaina, ki si je 3 leta kasneje poslal kroglo v glavo. Pa čeprav je bend že zdavnaj dosegel kultni status, kot ga imajo Led Zeppelin, Sex Pistols in podobni, ki jih poslušajo vse prihajajoče in odhajajoče generacije najstnikov.

Leta 1991 je bilo prelomno leto v več pogledih, tako v globalnem smislu kot tudi na osebnem nivoju. Preživeli smo kratko osamosvojitveno vojno, v času izida albuma Nevermind vojaki Jugoslovanske ljudske armade še niso v celoti zapustili ozemlja novo ustanovljene države Republike Slovenije. Tudi drugod po svetu so se dogajali veliki premiki, ko se je Sovjetska zveza dokončno zrušila sama vase. Tega leta sem se dokončno odpovedal uživanju mesa in začel spoznavati veliko bolj raznoliko glasbo, kot samo pank in hardkor, ki sta prevladovala v prvih dveh letnikih srednje šole. Pod vplivom tedanjega narekovalca glasbenih trendov v Novi Gorici, glasnega in do okolice nesramnega Džileksija (sedaj bolj znan kot DJ Aleksij) in tedanjega vplivnega lokalnega fanzina D'iks (v katerem sta poleg Džileksija sodelovala Simon in Bigor, oba kasneje pri Rock Vibe, slednji je še vedno aktiven na področju glasbene publicistike) smo začeli odkrivati glasbeno sceno, ki je večinoma delovala pod okriljem založbe Sup Pop iz Seattla. Prvi bend, ki je name naredil res močan vtis, so bili Mudhoney. Njihov EP Superfuzz Bigmuff je še vedno en velik pank šus, ki ga je težko ponoviti. Tik pred Nevermindom smo preposlušali tudi album Badmotorfinger Soundgarden, ki me je sicer tudi navdušil, vendar z določeno rezervo. Ni bil to tisti šus, ki sem ga pri najstniških letih potreboval. Na njih so se bolj palili metalski frendi, medtem ko smo pankerji iskali nekaj Mudhoney podobnega.

Ko je izšel Nevermind, smo ga morali seveda takoj nabaviti. V tistih časih se v Sloveniji še ni dalo tako hitro nabaviti novih glasbenih izdaj. Sicer so se že pojavile zasebne prodajalne glasbe, ki so ponujale marsikatero zanimivo zadevo. V Novi Gorici je bil to Rock'n'roll, ki je takrat sodeloval predvsem z Rec Recom iz Ljubljane. Dobro se spomnem dobro založenih polic z glasbo založb Alternative Tentacles in SST. Verjetno zaradi težav z distribucijo so nove izdaje prišle z zamudo na slovenske police. Tako da če si hotel res vročo robo, si moral skočiti čez mejo. V italijanskem Vidmu, nedaleč od železniške postaje, se je nahajala prodajalna (imena se seveda ne spomnem več, ostalo je nekje zapisano v možganski skorji), ki je ponujala takšne dobrote. Seveda je Džileksi prvi nabavil Nevermind in mu takoj začel peti hlavospeve. Ni bilo druge kot čimprej iti z vlakom do Vidma, tako da smo le kak dan kasneje že prinesli domov vsak svoj primerek CD-ja. Še sedaj imam v spominu ta dan. Na srečo sem bil sam doma in sem lahko v dnevni sobi v miru poslušal CD-je. Glasbeni stolp se je namreč nahajal tam, tako da poslušanje CD-jev ali vinilk ni bilo vedno mogoče. Redko si v istem dnevu zavrtim en in isti album večkrat, Nevermind sem si pa 4x zapored! Preprosto bil je perfekten album, ravno prav melodičen, ravno prav agresiven in energičen, da si z lahkoto preposlušal cel album in se vrnil k prvemu komadu Smells Like Teen Spirit. Naj samo omenim, da se je to dogajalo preden je MTV začel vrteti videospot omenjene skladbe. Čez dva meseca sem jih nato še v živo preveril v Miljah pri Trstu. Kar je bilo tudi prvič in zadnjič, saj so bili v času njihovega nastopa v Ljubljani zame že prevelika komerciala, da bi mi moja ortodoksna DIY načela (dogme?) dovoljevala obisk takšnega koncerta. Prehod grungea v mainstream je pomenil vrnitev k hardkor koreninam. Kar je bila pravilna odločitev. Brez tega tudi 13. brata ne bi bilo. Ostalo je zgodovina.

Glasba, ki so jo mediji poimenovali grunge, je dejansko prevzela celotno generacijo. Ljudje s katerimi sem delil navdušenje nad povratkom glasne glasbe v ospredje so sedaj zdravniki, odvetniki, arhitekti, direktorji, državni uradniki itd. Pa so dejali, da je grunge glasba luzerjev. Vse skupaj deluje tako, kot da se je Kurt žrtvoval za nas (alegorija Kristusovega žrtvovanja je seveda vseprisotna, vse kulturne ikone 20. stoletja imajo tak status npr. Che Guevara), da smo lahko odrasli in si našli svoj prostor pod soncem, bolj ali manj všečen. Kljub temu, da smo se vsi nekoliko spremenili, sem prepričan, da nas je oblikovala tudi glasba, ki smo jo vedno znova preposlušali v najstniških letih. Da smo lahko nekatere zadeve doživeli iz prve roke, je seveda privilegij, tako kot ima vsaka mlada generacija svoje male privilegije, ko doživljajo dogodke veliko bolj neposredno in doživeto kot cinični starejši opazovalci, kamor lahko mirnega srce vedno pogosteje prištevam tudi sebe. In za konec nasvet vsem, ki prvič ali ponovno odkrivate Nirvano. Pazite na namerne mitologizacije s strani množičnih medijev, skušali vam bodo prodati drugačno, neko novo zgodbo. Ne menite se zanje, poslušajte glasbo in si mislite svoje. In kar je še pomembnejše, prihajajo nove Nirvane, ne spreglejte jih, medtem ko imate pogled usmerjen nazaj v glasbeno zgodovino.

 


« nazaj