Kolumne

H2O, 21.8.2011, London, Underworld

Za H20 ni nič kaj nenavadnega, če skočijo na otok, odigrajo nekaj koncertov in odfrčijo nazaj čez lužo. Ob tem, seveda gladko pozabijo na obisk celinskega dela Evrope. No, tokrat me to dejstvo ni ne vem kako motilo oz. me ni niti najmanj prizadelo. Ker je turneja bila krajša (vsega skupaj 11 dni), je skupina prišla brez kakršnegakoli spremljevalnega benda. Tako so za pred skupine lahko poskrbeli organizatorji posameznih koncertov. Londonski Underworld je nabral zanimivo kombinacijo naslednjih skupin: Rough Hands, What the Night Brings in Chief.

Rough Hands so bili srečneži, ki so na voljo dobili eno izmed treh mest lokalnih pred skupin. O sami skupini ne gre povedati kaj dosti, saj, kot so sami omenili obstajajo šele štiri mesece. Nič kaj presenetljiv podatek, posebej, ko jih vidite v živo. Štirje mladci vsi skupaj štejejo krepko pod 60 let. Seveda so se zahvalili Underworld za to veliko priložnost. Njihov nastop je trajal vsega slabih 15 minut, ampak je bilo kar živahno. Prišlo je do stage divea (v ednini), moshanja in ne boste verjeli tudi singalonga. Pri eni izmed pesmi se jim je pridružil tudi njihov »roadie«. Tudi ostale vragolije so potekale v domeni prijateljev, a nič ne de, začeti je pač treba nekje. Če bodo fantje obdržali jezo in entuziazem, jim se mogoče s svojim jeznim metaliziranim hardcore uspe prebiti do česa več kot samo »odpiranja« koncertov.

Po slabih 20 minutah so si oder prilastili What the Night Brings. In kaj dejansko nam je prinesla noč? Nekakšno mešanico starejših BoySetsFire, Backfire in Stick to Your Guns tipa bendov. Saj veste, jezni, ob enem, pa sladko spevni. Tudi What the Night Brings igrajo podobno podzvrst punk rocka kot zgoraj omenjena skupina. Brez odvečnih breakdownov in z očitnimi vplivi New York šole. Vse skupaj je vsebovalo veliko več melodičnih delov kot pri Rough Hands. Pevčev visok vokal (nekaj v stilu Snapcase, morda) in klasično metalcore zavijanje. Pevec se je toplo in iskreno zahvalil vsem, ki smo jih poslušali in v šali dodal, da bi jim več pomenilo samo, če bi kupili še cd. Zabaven poba, ni kaj. Soliden nastop, a dogajanje pod odrom je vseeno zamrlo. Nastop je trajal dobrih 25 minut, kar je bilo ravno dovolj, da zadeva ni izpadla repetativno.

S koncertom so nadaljevali liverpoolski Chief, ki sami sebe oglašujejo kot politično nabit melodični hardcore in se primerjajo s skupinami Rise Against, Set Your Goals, Propagandhi, Gallows in Capdown. Mene so bolj spominjali na zgodnje A z občasnimi vplivi ska. Tudi podobnost s še enim otoškim bendom me je bodla v ušesa – Sonic Boom Six, čeprav z manj mešanja stilov. Skupina je zagotovo postregla z glasbenim cocktailom in to na zadovoljiv način, a obnašanje pevca je delovalo nadvse nelagodno. Vse skupaj je izpadlo zelo prisiljeno in nenaravno. Preprosto je bil sam sebi odveč in so mu lastne okončine povzročale nemalo preglavic. Tako mi je njegovo obnašanje povzročilo, da sem bolj kot sami glasbi, namenil več pozornosti njegovemu nelagodju v vlogi frontmana. Ali to imaš, ali pač, žal ne. Vendar, če obstajajo neki večji glasbeni apetiti, predstaviti se čim več publike, potem se za nastop velja potruditi in vložiti ogromno truda in energije. Čeprav, priznam, je pevec dobro reševal situacije, ko so jih nadležni člani publike pošiljali v različne »smeri«. Glasbeni nastop zanimiv, a kot že omenjeno, pevčevo obnašanje še bolj.

H20 bi z nastopom naj začeli 5 minut do 22. ure, a glede na to, da je bilo vse pripravljeno že veliko prej, sem upal, da se nas usmilijo in nas ne pustijo čakati več kot pol ure. In na srečo je temu res bilo tako, saj so na oder prišli dobrih 10 minut pred načrtovanim prihodom. Že pred koncertom sem opazil dečka, ki se je nemoteno sprehajal gor in dol po klubu in zaodrju. Ko sem ga zagledal na odru, se je moj sum potrdil – sin Tobya Morsa, Max. Zakaj je to pomembno? Saj ni, ampak posledično sem pričakoval, da bo Max, prav tako kot na zadnjem albumu, prisostvoval tudi v živo. Sledil je še poljubček očetu in Toby je naznanil, da se imenujejo H20 in da je Underworld eden izmed njihovih najljubših klubov. Takega pihanja na dušo, Underworld res ni bil potreben, a škodilo seveda tudi ni. Prva pesem večera je bila Nothing to Prove, v kateri skupina razloži kaj si mislijo o potrebi po dokazovanju. Dogajanje pod odrom se je končno sprevrglo v vsesplošno rajanje - tako kot se spodobi. H20 so nam v slabih 50 minutah ponudili prav to, kar od njih gre pričakovati. Energičen nastop z obilo zabave. Med drugim, so nas poučili, da če med pesmimi ostaneš »ujet« na odru si skupini dolžan 5 funtov in, da če se ti to zgodi dvakrat, dobiš za nagrado vodo (to se je zgodilo istemu fantu, ki je drugič deloval že res nadvse izmučen, zato so mu H20 ponudili H20). Prijazni možje, ni kaj. Pred komadom Family Tree je Toby naštel vse narodnosti, za katere je vedel, da koncertu prisostvujejo. In ni nas bilo malo – pravi mali melting pot; od Britancev, Belgijcev, Ircev, Nemcev, Rusov, Špancev, Portugalcev, Američanov, Slovencev in zagotovo je bil prisoten še kak drug narod. Ob začetku pesmi 1995 je na oder stopil tudi Max (ki je v ušesih seveda imel čepke), in se v mikrofon zadrl H20 Go! Sledila je pesem One Life, One Chance, ki jo je Toby pospremil z besedami svojega kolega Scotta Vogla (op. a. pevec skupine Terror): »This is your stage, we need more stage dives!« Želji ugodeno! Nanizali so nam še straight edge himno Still Here, Faster than the World, Everready, Fairweather Friend in druge. Ker je skupina tik pred izdajo albuma priredb, smo bili deležni dveh (Gorilla Biscuit in Madball). Večer so zaključili s pesmijo What Happened?, kar je na sceno ponovno poneslo Maxa, ki nam je ponovno poudaril, da bi strast naj vedno prišla pred modo.

Ker seveda skupine po tem nismo želeli spustili iz odra in seveda nismo imeli dovolj zabave, so nam kot bis privoščili še Universal Language, s kratkim introm Stingove Walking on the Moon, in kot res zaključno pesem večera, še Sunday. Kjer je svoje delo ponovno opravil Max. Toby nas je vprašal, ali je danes res nedelja in poklical svojega sina, ki je profesionalno dodal svoj del.

Dober nastop veteranov, ki so tako zaključili večer generacij, saj smo imeli priložnost slišati od kadetov, mladincev, članov in H2O veteranov. Takšnih koncertov si tudi v prihodnje želim še več.


« nazaj