Kolumne

La Dispute, Touché Amoré, Soul Control in ostali, 8.8.2011, Brighton, The Hydrant

Kdaj ste nazadnje obiskali koncert s sedmimi skupinami in za vstopnino odšteli borih 12€? Verjetno morate pobrskati kar globoko v spomin, da se spomnite podobnega dogodka. Vse skupaj izpade še toliko bolj presenetljivo, ko vam povem, da to ni bila samo en komplet skupin, ampak je prišlo do združitve dveh paketov. Prva sestoji iz ameriških Soul Control in nemških Ritual, medtem, ko drugo sestavljajo ameriški La Dispute, Touché Amoré in norveški Death is not Glamorous. In ker se organizatorjem število skupin ni zdelo zadostno, so, da bo malha res polna, dodali še domače Kerouac in Ravachol.

 

Kar je za Slovenijo čudno je tudi to, da je začetek koncerta bil napovedan za zgodnjo17. uro. Vsi, ki ste že kaj pohajkovali po Angliji, vam je verjetno tudi znano postavljanje v vrsto. Ja, ljudje se zberejo kako uro pred koncertom in se postavijo v vrsto in čakajo na vstop. Nezaslišano, ampak tako stvari pač potekajo. Vrsta je bila za moje pojme presenetljivo kratka, ko sem se ji pridružil tudi sam. Na žalost me je vse skupaj delalo še bolj nestrpnega, saj si takrat še nisem lastil vstopnice in moji »sosedje« so vsi po vrsti trdili, da bo koncert (če že ni) razprodan. Od kdaj pa je rezerviranje karte punk rock! Sicer ob takem številu in trenutnem renomeju nastopajočih, vse skupaj ne bi bilo nič kaj presenetljivega. Če sem popolnoma odkrit, bi vse kaj drugo, kot da je koncert razprodan bilo kar razočaranje. Organizatorji so koncert oglaševali kot najintimnejšega na celotni turneji. Ne vem, če to drži vodo, ampak reklama je pač, jah, reklama.

 

Koncert so odprli angleški Ravachol, ki na posnetkih zvenijo veliko bolje, kot jim je to uspelo v živo. Čeprav me tudi posnetki ne navdušijo, ker preprosto nisem med največjimi privrženci screamo skupin. Verjetno je z besedo screamo najlažje opisati glasbo, ki jo ustvarja skupina. Mladci, katerih frontman, oz. politično korektno, frontwoman, ker je pač ženskega spola, imajo za sabo samo izdajo ep-a, za katerega domnevam, da smo ga slišali v celoti, saj je skupina imela na voljo 20 minut. Skupina je na odru delovala dokaj zadržano, saj je pevka cel čas strmela v basista in se iz svoje poze ni dala premakniti. 20 minut, ki bi jih ob takem naboru skupin zlahka odpisali in nihče ne bi bil slabe volje.

 

Naslednji so oder in prostor pod njim zasedli Kerouac. Skupina je pod odrom nabrala večje število ljudi in po pokazanem so si to tudi zaslužili. Skupino prav tako lahko vržete v screamo koš in nihče vam ne more ničesar zameriti. Tukaj se je lepo pokazalo koliko k celotni sliki prispeva energičen nastop. Da bo v nastopu prisotna tudi energija je pokazal že pevec, ko se je takoj postavil pred oder in že med introm vidno užival ob svoji glasbi. Čeprav me sama glasba ni navdušila kaj preveč, je vseeno užitek gledati skupino, ki v svojem nastopu uživa in vanj vloži energijo. Tudi publika je postala živahnejša in se je tu in tam pridružila petju. Prišlo je že tudi do prvega skoka iz odra. Koncert se je tudi zares pričel. Nekateri obiskovalci so nastop skupine primerjali s Converge, a takih vzporednic sam ne bi vlekel.

 

Naslednje pol ure je pripadalo straight edge zabavljačem s severa Evrope. Skupina Death is not Glamorous zagotovo ve poskrbeti za zabavo. Skupina, ki s svojim hitrim pop punkom poskrbi za poskakovanje publike, levo, desno, gor, dol. Ne nujno v tem vrstnem redu, ampak med drugimi so odigrali tudi naslednje pesmi: Life is Huge, Spring Forward, Foreground, Elephants/Assets, Set in Stone. Ena izmed pesmi je bila posvečena tudi Brighton straight edge sceni, vsem štirim ali petim pripadnikom, kot se je pošalil pevec. Pevec se je zahvalil tudi skupinama La Dispute in Touché Amoré, katere so imeli možnost spremljati na tej turneji, v šaljivem tonu je dodal, da so zagotovo tudi fantje iz zgoraj omenjenih skupin veseli in ponosni, da so lahko oder delili z njegovo skupino. Dobra doza humorja, ki jo pevec nadgradi še z veliko dozo aktivnosti in poskočnosti je zagotovo poskrbela za dvig vzdušja tudi med publiko, ki se je vse povprek veselo odbijala od pevca, katerega cilj je, da se zaleti/obregne ob čim več publike. Skupina si je vzela tudi nekaj časa in reklamirala ostale koncerte v bližnji okolici. Bili so celo tako dobri, da so nam flyerje ponudili v nakup. Ni kaj, res lepa gesta Norvežanov, v pravem duhu D.I.Y.J Skupina je dodala tudi, da imajo nadvse radi Brighton, zaradi morja, ki je tukaj res na dosegu roke in se po zabavnem nastopu poslovila.

 

Nemški Ritual so bili naslednji. Do sedaj se je vse skupaj že lepo zavleklo in skupina je z nastopom zamujala debelih 25 minut. In to že pri četrti skupini večera. Kakorkoli že, Ritual, nemški hardcore z očitnimi vplivi metala, oz metalizirani hardcore, pri obiskovalcih ni pretirano vžgal. Sploh po zabavnem in veselem nastopu prejšnje skupine. Čeprav se je do sedaj že nabralo lepo število obiskovalcev, je temačna glasba, ki s preigravanjem pesmi gradi temačno vzdušje, s težkimi in počasnimi riffi vzbudilo določeno stopnji nelagodja. Skupina je nedavno izdala novi album Paper Skin, s katerega domnevam, je bilo kar nekaj pesmi. Žal skupine ne poznam dovolj dobro, a taka mešanica hardcore in drugih zvrsti me pusti hladnega. Pevec je podoživel tudi žalostno zgodbo, o tem, kako so nekaj let nazaj, že imeli zagotovljen koncert v Brightonu in kako se jim je na poti pokvaril kombi in zato je ta večer pomenil, njihov prvi koncert v tem britanskem obmorskem mestu. Ker je pevec pohvalil Brighton in v naslednji sapi pozval vse prisotne, da naj »stepamo« svoje čupe, se večina ljudi povabilu ni mogla odreči in so se prijazno odzvali. Vsekakor se je poznalo, da je to bil njihov prvi nastop v Brightonu in tako je tudi odziv bil temu primeren - občutno slabši v primerjavi z domačimi Kerouac in Death is not Glamorous. Ritual ne igra očitati ničesar, a se žal niso znašli na pravem mestu, ob pravem času.

 

Kot tretji nosilci, so bili na vrsti ameriški Soul Control. Na voljo so imeli prav tako pol ure, ki so jo izkoristili v celoti. Skupina se pogosto primerja z Revelation bendi iz zgodnjih devetdesetih, ampak odkrito povedano, so mi take primerjave precej zabavne, saj sam povezave preprosto ne vidim, ali če želite slišim. Dokaj počasen hardcore, brez posebne globine in barva vokala, me preprosto ne prepričata kaj preveč na albumu in tudi v živo je tako. Že na začetku nastopa je bilo evidentno, da pevcu sam urnik nastopa ni po godu in se je takoj obregnil ob glavni skupini tega večera. Zgleda, da se je v njem nabralo precej negativnega naboja, saj je kar takoj začel »udrihati« po zbranem poslušalstvu. Imel je zelo domiselne izjave v stilu: »Domnevam, da vas velika večina obiskuje le koncerte, kjer je med vami in skupino nekakšna ograja, kajti to si navidezno pravkar postavljate sami.« Hmmm…ti je mogoče kdaj padlo na pamet, da bi, ne vem, s svojo energijo publiko poskušal pritegniti in ne odvrniti? In čeprav je pevcu uspelo, da s(m)o stopili nekoliko bližje, je med nami še vedno zevala vrzel/praznina, ki je skupini ni bilo mogoče zapolniti. Saj se niso tudi ne vem kako potrudili. Vsekakor sam nastop ni prepričal, da bi pod odrom prišlo do kakršnegakoli dogajanja, razen občasnega zehanja. Seveda je pevec vse to opazil in še je naprej dregal v publiko, češ, da mu je vseeno, če nam njegova skupina ne ugaja, da lahko dvorano tudi zapustimo. Vsekakor ne najboljši način, da pritegneš publiko, mar ne? In, da naj vendarle stopimo malce bližje, da bodo ljudje imeli prost dostop do majic Touché Amoré in La Dispute. Če bi to negativno energijo poskusil pretvoriti v energičen nastop, bi pa mogoče le koga prepričal, da pristopi tudi k mizi s tvojimi majicami, a? Pevec vsekakor ni izbral dobrega načina komunikacije s publiko in morda je tudi zaradi tega nastop izpadel zelo mlačno, če ne že mrzlo. Tudi odziv publike je bil slabši samo pri prvi skupini večera.

 

Sledila sta še samo nastopa The Wave skupin, ki so med sabo zelo dobri prijatelji in podporniki. Po medlem nastopu Bridge Nine zasedbe, se je na odru znašla skupina, ki za sabo pusti samo ruševine in izčrpano prepotena telesa. Skupina, katere energijo ne gre zajeti z besedami, preprosto, ker besede kot vihar, strast, divjanje, vznemirjenje, ljubezen, energija, pač niso dovolj močne in nikakor ne povzamejo vseh občutkov. To jim uspe predvsem z norim valom čustev, ki začno vreti na plan že pri uvodnih notah novega albuma in pesmi Tilde, ki pomeni začetek nastopa. Ko pevec biblijsko naznani: »I am parting the sea, between brightness and me«, se ponavadi res odpre prostor, a samo med obiskovalci koncerta, na plesišču ali pitu, če vam je to ljubše. Telesa se znajdejo v vseh pozah in vsepovsod kamor pogledaš, prepletena med sabo, povezana v užitkih, vse to seveda v nori ekstazi sproščanja. Kalifornijska skupina res poskrbi za vsesplošno zabavo in zadovoljstvo, na odru, pod odrom, v zraku, na rokah in posledično tudi na tleh. Ne glede, kje se znajdete, vas ta val, poimenovan Touché Amoré, ponese samo v višave zadovoljstva. Skupina je dodobra prevetrila (samo metaforično) klub, ki je ob njihovem nastopu mejil na vrata pekla. Čeprav so imeli na voljo 35 minut, je trideset minutna doza več kot dovolj, da je dvorana potešena čakala na zadnjo skupino večera. Čeprav se ponavadi ob takih izjavah obregnem, tokrat ne gre drugega kot soglašati z izjavo pevca Jeremya, ki je zatrdil, da je to njihov, do sedaj, najboljši koncert na otoku. In, da je vzdušje veliko boljše kot je bilo lansko leto. Kar je že praksa, ko skupini Touché Amoré in La Dispute igrata skupaj, je da skupini odigrata tudi lansko letni split plošček. Dve pesmi med nastopom Touché Amoré, I'll get my just Deserve, I'll Deserve just that, katerih del je tudi bosonogi pevec Jordan (La Dispute). Pred zadnjo pesmijo večera, Jeremy vljudno opozori, da naj pazimo na drug drugega in da se naj zavedamo, da na koncertu nismo sami in da si seveda ne želi, da pride do kakršnekoli poškodbe. Morda se kdo sprašuje kaj je namen tega, ampak vsi, ki ste kdajkoli imeli srečo in čast, da ste prisostvovali nastopu, veste, da je zadnja pesem Honest Sleep, ob kateri se pevcu na odru pridruži veliko število »pomagačev«. Ob zaključnih verzih pesmi, je mikrofon dobesedno odveč, saj več kot 200 grl na ves glas kriči besede pevcu nazaj v obraz, ob katerih se občasno naredi tudi kak cmok v grlu. Pevca je v poplavi teles težko najti, dokler se ne poležejo zadnji toni in skupina konča z nastopom.

 

Po takem nastopu vsak nadaljnji nastop nekako izgubi smisel in ostali nastopi zbledijo. Stopiti na oder po videnem je zagotovo ena izmed težjih nalog katerekoli skupine, ker so čevlji preprosto preveliki za marsikoga. V obzir je treba vzeti tudi, da ima tudi zasanjana indie post- hardcore karkoli (vstavi svoj najljubši žanr) glasba vsekakor drugačen domet in vpliv na obiskovalce. No, mladci iz Michigana, La Dispute, so bili primorani, da energijo skušajo obdržati na vsaj približno enako visoki ravni. Ime, ki trenutno zagotovo povzroči hitrejše bitje srca pri nemalo kateri mladenki (no, ja, verjetno tudi pri kakem mladeniču – da ne bo diskriminacije in kakršnegakoli obtoževanja). Skratka, skupina, ki je trenutno zelo opevana in ja, ni kaj, tudi moji nežni strani duše, te melodije prijajo. Vsekakor je po nastopu prejšnje skupine prijetno nežno in zasanjano zazibati boke in uživati on na dušo pihajočih melodijah, ki ti igrajo na srčne strune. Malce pretiravanja nikakor ne škodi. Tudi pričakovanja obiskovalcev so bila, da nas bo skupina popeljala na drugačno, a še vedno energijsko nabito, popotovanje. Vse to so pevec Jordan in družba uspešno tudi storili. Že prva pesem večera, New Storms for Old Lovers, je nakazala, da bo nastop izpolnil naša pričakovanja, kljub temu, da je večina obiskovalcev bila že vidno izčrpana. Na žalost (beri: neizmerno veselje), sem na eni izmed prejšnjih postojank te turneje tudi v živo doživel kako zadeva funkcionira, ko La Dispute igrajo predzadnji. Vsekakor mislim, da je taka razporeditev veliko bolj primerna, saj La Dispute atmosfero dvignejo in pripeljejo na primerno stopnjo, da Touché Amoré vse skupaj samo pripeljejo do vrhunca, da te do konca povozi vlak. Tako, pa vse skupaj izpade precej antiklimatično, čeprav je nastop La Dispute sam po sebi vreden hvale, ampak žal po prejšnji skupini izpade veliko bolj medlo, kot bi deloval sam po sebi. Skupina v nastop vloži veliko energije in truda, pa tudi odziv publike je odličen. Ampak žal, vse skupaj je kot vihar po hurikanu; ko te piči komar, ko te je malo prej pičil sršen; zlom roke, po zlomu srca in tako naprej… Skupina nam v svojem nastopu postreže z jagodnim izborom svojega zaenkrat še edinega albuma Somewhere at the Bottom of the River Between Vega and Altair, doda še split s svojimi prijatelji Touché Amoré (kjer pevec Jeremy vrne uslugo) in novo pesem (Edit Your Hometown), ki bo del naslednjega albuma, ki izide oktobra. Po odigranem zastavljenem setlistu, jih na oder prikličemo še enkrat, servirajo nam Said the King to the River. Pred zadnjo pesmijo se skupina zahvali vsem nastopajočim in obiskovalcem, z vidno iskrenim nasmehom in dodajo, da je vse skupaj več kot le sama glasba, da gre za občutek in skupnost, ki ga takšna druženja povzročijo. Ob enem še dodajo, da upajo, da jim pesem uspe izvesti v celoti, brez tega, da kdo omedli, kajti vročina je res bila peklenska.

 

Dobro razpoložena skupina in publika nato odrine v noč, po pol dnevnem festivalu (kot so ga poimenovali organizatorji), vsak na svoj konec Anglije in seveda z občutkom zadovoljstva, ki so nam ga nudile skupine s svojimi odličnimi in zabavnimi nastopi.

Z izjemo Soul Control, so bili vsi odlično razpoloženi in nadvse veseli, da se je zbrala velika množica, tako skupin, kot obiskovalcev. Velika pohvala gre organizatorju, da jim je uspelo organizirati tak edinstven dogodek, po drugi strani pa jih gre tudi grajati, saj se je med nastopi vrtel samo album skupine Break Even. Album, ki mi je neizmerno pri srcu, a ga naslednjih nekaj tednov zagotovo ne bo v rotaciji, saj sem ga preprosto slišal prevečkrat. Gre pa omeniti tudi to, da je koncert bil preglasen, saj sem zvenjenje v ušesih poslušal še nekaj naslednjih dni, ampak če potegnem črto, je bilo vse skupaj vredno. Če še na kratko povzamem besede mojih novih prijateljev, o tem koncertu se bo zagotovo govorilo še dolgo in v presežniku; zagotovo pa bo številu ljudi, ki bodo trdili, da so prisostvovali, veliko večje, kot pa je bilo dejansko število obiskovalcev ta večer.


« nazaj