Kolumne

Po njih dejanjih jih boste prepoznali...

Bili so časi, ko se mi je zdel boj liberalcev s katoliško Cerkvijo drugorazredna tema. Pač napihovanje propadlih razvestljenskih idealov proti zaprašenim in okorelim verskim dogmam. Vendar ko se boj idej materializira v oprijemljiv boj za moč in oblast ter družbeni vpliv, potem postane spopad ne samo bližji, temveč se dotakne nas vseh. Naj najprej opišem nekaj simptomov dvigovanja glave povampirjene vatikanske kamarile.

Že lani sem med sprehodom na bližnji grič Kekec, pardon Sv. Katarina, naletel na zanimiv pojav. Sredi robide in ostalega grmičevja je lično izsekan manjši prostor, na katerem raste samo trava. Na njem je postavljena tabla, ki nas pouči, da stojimo na posvečeni zemlji in da so to območje uredili skavti s prijazno pomočjo Mestne občine Nova Gorica (domnevam, da finančno). Tam je nekoč stala cerkvica Sv. Katarine. Očitno posvetitev le-te velja za vekomaj, nikakor ne zastara. No, zakaj pa ne. Vsaj ena država na zemeljski obli ima podoben vpis v božjo zemljiško knjigo.

Naslednja postaja je sprehod po solkanskih ulicah. Nedaleč od mojega nekdanjega doma je zraslo novo božje znamenje. Tik ob glavni cesti. Baje naj bi nekoč že stalo tam. In ker je nekoč že stalo, mora zopet stati. Ni kaj oporekati. Kar se Cerkev domisli, to tudi dobi. V nasprotnem primeru bo marsikdo fasal obtožbo, da je nestrpen do verujočih. Znamenja rastejo in so nedvomno znak bolj agresivne želje po dokazovanju, da je moč Cerkve v sodobni družbi še vedno velika. Ozemlje je pač potrebno nekako označiti. Na srečo je ta zunanja podoba obratno sorazmerna z dejanskim vplivom med ljudmi. Povsem drugačen pa je njen vpliv na vzvode Oblasti. 2000 letna praksa še vedno dobro deluje. Pardon, odštejmo tistih 300 let do cesarja Konstantina, da me ne bo kakšen nadebudni teolog ali zgodovinar obtožil nepoznavanja in s tem nekompetentnost.

Kako zadeve niso samo za v rubriko zanimivosti, pokaže sedanja kampanija proti novemu Družinskemu zakoniku. Cerkev se je v njo aktivno vključila z vso svojo razpoložljivo mehanizacijo. V enem dnevu so uspeli nabrati več kot deset tisoč podpisov za referendum. V imenu zaščite družine, dejansko pa s pomočjo sovraštva do istospolno usmerjenih, ki je kljub vztrajnemu zaklinjanju konzervativcev, da spoštujejo vse ljudi, še vedno zelo prisotno. Cerkve se skuša prikazati kot sila svetlobe, ki v teh časih družbenega razkroja, plenjenja in kraje, ponuja rešitev s pomočjo vrnitve k elementarni poštenosti. Preprosta razlaga za preproste ljudi. In za nepoznavalce zgodovine kapitalizma in nenazadnje zgodovine katoliške Cerkve. Problem sodobne družbe niso vrednote, ki jih tudi pošteni krščanski kapitalisti izpričajo, temveč gospodarski sistem, ki temelji na izkoriščanju in je vedno najbolj napredoval s pomočjo kraje naravnega ali družbenega (beri skupnega) bogastva. Privatizacija in denacionalizacija sta bila osnovna procesa, ki sta omogočila ponovno vzpostavitev kapitalizma na Slovenskem. Privatizacija je šla na roko liberalni populaciji, denacionalizacija pa konzervativni populaciji, predvsem pa tudi Cerkvi kot organizaciji. Tako Cerkev ne more zanikati svojo podporo temu, kar sedaj imamo. Ker jo to stanje tudi tako zelo ne moti, moti jo izgubljanje družbenega vpliva. Zato pa je kampanja proti Družinskemu zakoniku idealna priložnost, da zopet vzpostavi stik z najbolj gorečo bazo. Skrb za otroke je bila vedno njena prioriteta. Tako zelo, da celo postopke zoper morebitne povzročitelje spolne zlorabe otrok izvede kar sama brez pomoči države. In s tem razbremeni sodne in socialne službe ter ne vznemirja bogaboječih faranov. Župnikov pa kljub povečani brezposelnosti še vedno primanjkuje. In prav je tako. Že tako je dovolj drugih novodobnih duhovnih pastirjev za pranje možganov. Vendar to je že zgodba za drugo priložnost.


« nazaj