Kolumne

In beseda je meso postala...

Nenavadna, čudaška, brutalna in navidez neracionalna dejanja najraje pripišemo osebkom, katerih osebne značilnosti so nenormalne, odklonske, nenavadne, vsekakor drugačne od naših. Nič presenetljivo torej ni, da je bil tudi norveški množični morilec Anders Behring Breivik, ki je pred dnevi pobil na desetine mladih ljudi, takoj označen za bolnika, nenormalneža, tj. predvsem za duševnega bolnika, ne pa toliko za političnega terorista. Ker je bil njegov ideološki okvir, ki naj bi postavljal cilje in tarče, skrajno desni, v obrambo krščanstva zazrt, so seveda prednjačili komentatorji in dežurni intelektualci konzervativne provenience. Na drugi strani pa je levičarska akademija triumfirala v svojem pravu, ko je opozarjala na nevarnost vzpona skrajne desnice v Evropi.

Da je Breivik sociopat, skorajda ni dvoma. Kdor je v mirnodobnem času (v pomenu, da na ozemlju, na katerem posameznik živi, ne poteka oborožen spopad) sposoben hladnokrvno postreliti nekaj desetin ljudi, ne premore empatije, kar je ena od osnovnih značilnosti sociopatov. Vendar samo to ni dovolj, da je prišlo do realizacija takšnega načrta. Brez ideologije, kakorkoli že zmedena je, ne bi nikoli izvršil dejanja v takem obsegu. Nenazadnje bi mu manjkal tudi motiv. Motiv izbrisanja motečih elementov, ki ogrožajo krščanskost Norveške in Evrope. Ozadje njegovega dejanja naj bi predstavljal njegov obsežni manifest, ki pojasnjuje stanje stvari in poziva k čimprejšnjemu ukrepanju. Ko je spoznal, da ostali somišljeniki samo blebetajo oz. se izogibajo umazati si roke, je vzel zadevo v svoje roke.

Komentatorji dogodka prevečkrat pozabljajo, da je vsakršno teroristično dejanje propaganda. Ni značilnost terorizma samo sejanje strahu, temveč je to propaganda z dejanji, kot so včasih to poimenovali tudi anarhistični apologeti terorizma. Množični poboj tako ni samo vojaško strateška akcija, katere cilj je bil eliminirati podmladek sovražne politične skupine in sejanje strahu v norveško družbo, temveč tudi pripomoček, ki bo vrgel pozornost svetovne javnosti na njegove misli in ideje. In ni dvoma, da samo megalomanski um lahko sproducira 1500 strani eklektičnega besedila, iz različnih virov nametanih dejstev in kontradejstev. Mesija je vedno prepričan, da mora svoja spoznanja oz. razodetja deliti s čim večjim številom ljudi ter jim tako pomagati, da spoznajo pravo resnico. Nič drugače ni v tem primeru. Manifest pa ne prinaša ničesar novega, temveč je podoben ne samo stališčem mnogih vedno manj skrajnih in vedno bolj sredinsko usmerjenih desnih političnih grupacij (kar pomeni, da nekdaj skrajna stališča postanejo splošno sprejeta), temveč tudi vedno širšemu delu evropskega javnega mnenja. S predsodki in odporom zoper drugačne kulture se srečujemo na vsakem koraku, v stiku s sodelavci in najbližjimi, mogoče celo znotraj nas.

Prav to razširjeno mnenje, da je Evropa (beri krščanska, urejena, "nikomurničžalegastoreča") ogrožena s strani prišlekov z juga in vzhoda, pa je prisotno tudi na glasbeni sceni. Borci za krščansko ali pogansko Evropo so prisotni v  vseh glasbenih žanrih. V Imenu vsi drugačni, vsi enakopravni, večina glasbenih ljubiteljev tolerira takšna stališča, četudi se z njimi ne strinja. Veliko več nestrpnosti so deležni tisti, ki opozarjajo na ta problem. Tako se ustvari vtis, da niso problematični tisti, ki izražajo misli, polne sovraštva do drugačnih, temveč so problematični tisti, ki kritizirajo takšno razmišljanje. Ker zmotijo idilično skupnost ljubiteljev glasbe, kjer je glasba pred vsem, vse ostalo pa ni tako pomembno. Skupni imenovalec naj bi bil dobra glasba. Kot da je glasba otok zase, nepovezan z vsakdanjim življenjem in družbenimi problemi. Podobno je tudi z vprašanjem seksizma, ko je splošno sprejemljivo, da si lahko moški bendi privoščijo malce več umetniške svobode v opisovanju ustrežljivosti nasprotnega spola pri njihovih seksualnih potrebah. Kritiki so deležni v najboljšem primeru posmeha, da so zategnjeni politični korektneži, ki ne ločijo med zabavo in resnim delom. V najslabšem primeru se najdejo primerne zmerljivke iz repertoarja (neo) naci subkulture.

Primer iz glasbenega sveta je predvsem uporabljen kot dokaz, kako so določena sovražna in poniževalna prepričanja razširjena in veliko bolje sprejeta kot morebitna kritika teh prepričanj. Kdor kritizira je označen za pametnjakoviča, ki pozna svet samo iz knjig, ne pa resnično življenje na ulici, njivi ali minskem polju. In v takšni družbeni klimi je vedno dovolj prostora za heroje tipa Breivik, ki jim je dovolj besedičenja in gredo v akcijo. Po možnosti z glasbo iz Gospodarja prstanov v ušesih. Iz filma, kjer Dobro dokončno porazi Zlo. Takšnemu prikazovanju črnobelosti sveta se je potrebno upreti, pa čeprav se bomo pri tem marsikomu zamerili. In mogoče celo tvegali kakšno klofuto na ulici ali koncertu. Fronta pa je vedno dvojna, na prvi se moramo bojevati z lastnimi predsodki, pri katerem nam pomagajo tako stiki z drugačnimi kot tudi posredne informacije o načinu življenja, na drugi fronti se pa moramo bojevati proti idejam, ki nasprotujejo našemu boju na prvi fronti. Da bo čim manj Breivikov začutilo posebno poslanstvo v sebi.


« nazaj