Kolumne

Mi vsi smo pirati!

Velika verjetnost je, da boste bralci tega zapisa že čez nekaj mesecev storilci kaznivih dejanj. Vlada v razhajanju je požegnala, potrditi pa še mora Državni zbor, novelo Kazenskega zakonika, ki spreminja dosedanjo ureditev kaznivega dejanja Kršitev materialnih avtorskih pravic v 148. členu. Po sedanji ureditvi je kazniva samo nedovoljena prodaja avtorsko zaščitenih del, po novi ureditvi pa bo kazniva že sama uporaba. Po domače povedano, sedaj je kazniva samo prodaja piratskih CD-jev, kasneje bo kaznivo tudi posedovanje nelegalno pridobljene glasbe s spleta. Glede na obrazložitev v vladnem gradivu se tako vračamo k ureditvi iz leta 1994. Torej v čase, ko je bil internet še v povojih, mp3-ja pa še ni bilo. Žal si zlahka predstavljam osebe, ki so to predlagale. Baje je pobuda za to spremembo prišla iz tožilskih vrst, njih pa zanima predvsem, kako najlažje izpeljati dokazni postopek proti osumljencu kaznivega dejanja. Nova - stara ureditev naj bi bila potrebna predvsem zaradi gospodarskih subjektov, ki pri svojem delu uporabljajo piratske programe. Nič ni govora o mladoletnih naprednih uporabnikih spleta, ki si poberejo kakšen album z neta, ker je CD pregrešno drag za omejene denarnice. Predlog kriminalizira veliko večino uporabnikov spletnih vsebin, saj je skoraj vsakdo že pobral z neta glasbo, film, igre, knjigo ali karkoli podobnega. Seveda bo vse skupaj omejeno z veliko premoženjsko vrednostjo, vendar ker je ta meja samo 5000 evrov, do te meje hitro pridemo. Recimo 300 glasbenih albumov. Če pa je bil namen predlagatelja predvsem stopiti na prste "inovativnim" podjetnikom, ki skušajo privarčevati pri stroških programske opreme, potem bi bilo dovolj, da bi člen vseboval določilo, da se preganja tiste, ki tovrstne vsebine uporabljajo za pridobitno dejavnost, ostale pa bi kazenskopravni aparat države pustil pri miru.

Pričakovana sprememba bi lahko rekli, saj kapitalistični sistem vedno uporabi pravni red za ohranitev svojega delovanja, ki temelji na zaščiti lastninske pravice. Da je dandanes prav avtorska pravica tista točka, na kateri se lomi absolutnost lastninske pravice, ni potrebno posebej poudarjati. Narava nematerialnih dobrin, ki omogoča neskončno reprodukcijo z minimalnimi stroški in in s tem obenem hkrati onemogoča omejenost te iste dobrine, prinaša povsem drugačno razumevanje, kako deliti ustvarjeno. Po drugi strani pa je tudi delovna sila prav v dejavnostih, ki producirajo nematerialne dobrine, vedno bolj fleksibilna. In v takem dinamičnem sistemu, ko tehnologija in znanje omogoča vedno boljši način organizacije in delitve dobrin, trčimo ob rigidnost pravnega reda, ki ostaja na branikih 18. stoletja. Pa ni samo pravo ujeto v določene sheme, tudi v večini ekonomske znanosti ni nič boljše. Pri tem je starost veleumov še najmanj pomembna.

Zakaj je torej ta obupni poskus kriminalizacije vsakdanje prakse desettisočev popolnoma neustrezen, krivičen in neživljenjski? Prvič, neko dejanje družba označi za zločin, ko se velika večina ljudi v tej družbi strinja, da je takšno dejanje res zavržno in neetično. Argument zagovornikov kazenskega preganjanja je zaščita lastninske pravice. Res je, o tem se večina ljudi res strinja, da jo je potrebno zaščititi. Vendar ali večina ljudi dojema nematerialno lastnino enako kot materialno? Iz različnih razlogov očitno ne. Večina ljudi tudi izkoristi možnosti za deljenje vsebin, ki jo omogoča tehnologija. Tehnologija, ki je legalna in prosto dostopna. Velika večina ljudi nalaganja vsebin z interneta za osebne potrebe ne obravnava kot zločin. Drugič, vsebine so na internetu prosto dostopne. Veliko glasbe tudi same založbe ali glasbene skupine ponudijo brezplačno. Nekaterim je to tudi odlična promocija. Če je nekaj prosto dostopno, potem ne bi smeli sankcionirati pobiranja datotek, za katere niti ni jasno, kdo jih ponuja in ali so objavljene s soglasjem ali ne. Tretjič, intelektualna lastnina temelji na medsebojni "kraji" ali izposoji idej. Večina glasbe je recikliranje že prej zaigranih zaporedij tonov in ritmov. Podobno velja za filme, knjige, članke in ostale patentirane zadeve. Znanje o nečem je zapuščina celotnega človeštva in bo kot tako vedno moralo biti javno in prosto dostopno. Probleme s financiranjem takšnega delovanja pa reševati na drugačen način, v sklopu reševanja celotnega zavoženega gospodarstva kapitalistične ureditve, ki drvi iz ene krize v drugo. Za sabo pa pušča v najslabšem primeru pogorišča, v najboljšem pa zapuščene stavbe in lačne delavce.

Velika verjetnost je, da bo kazenski zakonik v Državnem zboru sprejet. Ne zaradi omenjenega člena, temveč zaradi potrebe odprave nejasnosti in pomanjkljivosti v splošnem delu zakona, ki so nastale zaradi na horuk sprejetega zakonika v časih prejšnje prosvetljene vlade. Očitno je sedanja prosvetljena vlada enako naklonjena večanju represije nad ljudmi. Med drugim ne odpravlja dosmrtne zaporne kazni. Kako se torej upreti možnosti, da vas bo policija in tožilstvo preganjalo po sodiščih? Predvsem se ne smemo ustrašiti, državljanska nepokorščina je v tem primeru nujna. Če je zakon z našega vidika krivičen, ni nobenega razloga, da bi ga spoštovali. Več kot bo takih primerov, težje se bodo organi pregona odločali za preganjanje posameznikov. Če pa bo nekoč prišlo do prvega takega kazenskega pregona, bo potrebno solidarnostno pomagati preganjancu. Nič nam ni podarjeno, za vse se je potrebno boriti. Dejstvo, na katero se v današnjih časih brezupa in apatičnosti vedno bolj pozablja.


« nazaj