Kolumne

Roadburn 2011

Roadburn je eno izmed najbolj zvenečih imen evropske alternativne festivalske scene. Na tem dvoranskem festivalu, razprodanem v 20 minutah, vsako leto nastopa smetana svetovne (tj. ameriško-evropske, z občasno azijsko ali južnoameriško ekstravaganco) stoner, doom, post rock, eksperimentalne, black metal in whatnot avantgardne scene. Prav neverjeten nabor skupin, ki se v štirih dneh zvrstijo v nizozemskem Tilburgu, je razlog za postopno odstopanje spodnje čeljustnice tam nekje od srede septembra naprej, ko se line up začenja konkretizirati. Višek stresa nastopi tretjo soboto v novembru, ko si je ob desetih zjutraj potrebno zagotoviti vstopnico v posvečene dvorane. Ker smo Slovenci v očeh Zahoda še vedno neopisna kopenska gmota na vzhodu, nizozemska verzija Eventima vztrajno zavrača naše kreditne kartice. Na srečo je na tem svetu le malo z glasbo povezanih težav, ki jih ne rešita nakazilo preko Paypala v duetu z lačnimi očmi koncertovalcev, ki se zaženejo za vstopnicami, brez da bi se prej prepričali o lastni zmožnosti udeležbe. Tako sem si po pokvarjeni novemberski soboti tudi jaz sredi februarja priboril enega izmed dvatisoč in nekaj digitalnih kuponov po maloprodajni ceni.

Sledi zagotovitev prenočišča. Tilburg, kot bivši sedež nizozemske tekstilne industrije, ni ravno visoko na listi zaželjenih turističnih destinacij in kot tak ne premore niti enega samega hostla. Po lanski polomiji z vožnjo iz Antwerpna, ko so se proti nam zarotili prometni zastoji, mestno redarstvo in četrtni vandali, sem se letos odločil za kampiranje v uradnem festivalskem kampu, urejenem na prostranstvih Safari Parka, ki je kombinacija eksotičnega živalskega vrta, zabaviščnega parka in rekreativnih površin. Le-ta se nahaja kakšnih šest kilometrov izven mesta, s prizoriščem pa je povezan z brezplačnim avtobusom. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj je vreme kljub slabi napovedi zdržalo, ranojutranji mraz pa klenemu slovanskem življu tako ali tako ne seže do kosti.

Po šestindvajseturni vožnji s šoferjem Dragoljubom, ki me je podučila, da lahko človek živi od instant kave, cigaret in mentol bonbonov, ter dvodnevnem postanku na pripravah v Eindhovnu, sem se ponovno znašel pred 013. Simpatično oblikovani kompleks se nahaja v samem centru mesta, dobrih pet minut hoje od železniške postaje, sestavljajo pa ga glavna dvorana, ki sprejme tri tisoč poslušalcev, ter dve manjši, klubski. Poleg nabora svetovnih aktov gosti vsako leto tudi Neurotic Deathfest. Z lansko izvedbo se je Roadburn razširil tudi na bližnji Midi Theater, ki zapolni potrebo po dvorani s srednje veliko kapaciteto, sorodno moji domači Mostovni. Vis-à-vis 013 je še nepogrešljivi V39, mladinski center s prepotrebno chill-out teraso in avtomatom za kavo, ki služi kot prostor za merch in distribucije. Strateško locirana sta še The Grass Company in sladoledarna. Lokacija v centru mesta ima cel kup prednosti.

Glavna pomanjkljivost je, da se mora človek soočiti s tem, kar Nizozemci imenujejo dilema razkošja – katerega koncerta se bo udeležil, koliko bo kaj poslušal, kaj bo izpustil. Bendi v štirih dvoranah začenjajo s petnajstminutnim do polurnim zamikom, včasih tudi istočasno, zato se je potrebno malce organizirati. Poleg tega ima Midi Theater, v katerem nastopajo nekatere izmed najbolj zaželjenih skupin, strogo nadzorovano zapolnjevanje zmogljivosti, zato čakanje v vrsti pred vhodom žal ni nobena redkost. Praktično nemogoče, pa tudi nesmiselno, bi bilo poskušati komentirati nastop vsake skupine, zato se bom osredotočil zgolj na tiste, ki so se mi iz različnih razlogov bolj vtisnile v spomin.

Četrtek se je tudi letos začel v velikem slogu. Festival so v intimni atmosferi najmanjše dvorane s svojim zasanjanim psihedeličnim rockom otvorili Quest for Fire. V istem časovnem okvirju so nastopali Alcest, ki se kljub kvaliteti glasbe žal niso najbolje znašli na velikem odru, ter Year of No Light. Slednji so se izkazali za resnične mojstre postopne gradnje atmosfere. Nastop okapučenih satanskih rockerjev Ghost, ki so z veliko mero teatralnosti odigrali svoj istoimenski prvenec, se je izkazal za enega izmed vrhuncev festivala. Wovenhand so navdušili z umirjeno temačnostjo ter nenavadno karizmo frontmena. Slednja je gnala naprej tudi Pentagram, ki jim je sicer poznati, da so že gospodje zrelih let, a kljub temu zažigajo z novo ploščo. Today is the Day so zveneli kaotično in umazano, taka je bil tudi njihova spremljajoča projekcija. Iluzijo pravljice so več kot prepričljivo razblinili tudi sveže združeni Godflesh, ki so na velikem odru v celoti odigrali kultni Streetcleaner. Vmes je prijalo poslušati spevnejše stoner melodije The Atomic Bitchwax, večer pa se je prijetno zaključil s kaotično improvizirano psihedeliko Carlton Melton.

Petkov program tradicionalno oblikujejo kuratorji. Letos sta to bila Greg Anderson in Stephen O'Malley, tako da so dan v precejšnji meri zaznamovali varovanci Southern Lord, nastopila pa sta tudi kuratorja sama. Sunn O))) so po dvajsetminutni zamudi ponudili bizaren performans, ki bi mu težko rekli koncert. Gromenje neštetih ojačevalcev je treslo dvorano, skozi zvočno-dimni zid pa so prodrle le medle vijolične luči in zamaknjen vokal Atille. Zame prej zanimivost kot čar, in v osnovi nič bistveno drugačnega od njihovega predlanskega nastopa v Zagrebu. Veliko bolj so mi zažgali Trap Them s svojim hibridom hardcora in grinda, četudi so si zaradi dveh nastopov v istem večeru vzeli več pavze med komadi kot ponavadi. Ulovil sem del posebnega nastopa Year of No Light, na katerem so izvajali avtorsko filmsko glasbo za prastari horror film Vampyr. Masivno! Po dvajsetletnem zatišju so nastopili Winter, ki so si svojim hibridom dooma in d-beata in pičlo diskografijo tekom let pridobili kulten status, in izveneli presenetljivo dobro. Zanimiva je bila tudi improvizacija članov finskih Circle in Pharaoh Overlord, ki so letos prevzeli vlogo hišnih glasbenikov. Izpostaviti bi veljajo še Hooded Menace in Voivod. Ob nastopu slednjih so se marsikateremu zrelejšemu obiskovalcu zarosile oči. Sam sicer nisem poseben oboževalec, mi je pa malce progresivnega metala res prijalo po pretežno počasnem dnevu. Za ambientalni konec večera je s svojim eksperimentalnim DJ setom poskrbel Scorn, aka Mick Harris, bivši bobnar Napalm Death.

Zadnji dan rednega festivala so otvorili Candlemass. Lani so jim omejitve letalskega prometa zaradi izbruha islandskega vulkana neizgovorljivega imena preprečile odigrati jubilejni nastop ob petindvajsetletnici plošče Epicus Doomicus Metallicus. Med dve uri trajajočim nastopom so za sladokusce v celoti odigrali znameniti prvenec z originalnim pevcem. Zanimiva je bila tudi v duetu odpeta izvedba njihovega zadnjega podviga, priredbe Don't Fear The Reaper pozabljenih Blue Öyster Cult. Končno mi je uspelo slišati sludgerje Weedeater kot trio. Lansko poletje so se namreč pred nastopom v okolic Benetk pretepli, čemur je sledil krajši solo nastop basista/vokalista, ki ga je prekinil še en pretep. Južnjaškemu temperamentu navkljub so zverzirana skupina s pravo močvirsko karizmo. Psihedelični space rockerji White Hills so eno izmed manjših dvoran utopili v fuzzu in kričečem ženskem vokalu, Ramesses pa prepričljivo dokazali, da so sicer zvesti, a ne zaznamovani z renomejem (bivši Electric Wizard člani). Superskupina Shrinebuilder mi je delovala nekoliko utrujeno, tako da sem si raje zagotovil mesto v Midi Theatru za nastop Ufomammut. Njihova psihedelična nadgradnja angleške sludge doom formule zveni sveže in prekleto intenzivno. Vrhunec večera so mnogim predstavljali Swans. Eksperimentalno industrialna godba, na katero so se osredotočali, je zahtevna in ni za vsaka ušesa, toda skupina je fenomen nad vsako kritiko.

Tistim, ki si v treh dneh niso dovolj poškodovali takih in drugačnih receptorjev, je na voljo še četrti, primerno imenovan Afterburner. Letos je s širitvijo na dva odra zrasel v mini festival. Resnično izstopali so Spindrift, ki s svojim western rockom poslušalca povlečejo v idealiziran svet prašnih planjav in revolveraških dvobojev. Coffins igrajo zanimiv hibrid death in doom metala, a zvezde japonskega undergrounda niti približno ne sodijo na veliki oder. Izven naravnega habitata so se znašli tudi Sourvein. Kljub temu sta obe skupini odigrali več kot soliden nastop. Black Pyramid so se izkazali s stoner doom metalom z ravno pravo mero melodike, ki dokazuje, da je žanr še vedno lahko svež, Black Mountain pa me z izjemo nekaj res dobrih pesmi niso preveč pritegnili. Krona večera gre Dead Meadow in njihovem odličnem psihedeličnemu rocku s ščepcem indie samozavesti.

Skratka, Roadburn je kot festival odličen, tako iz glasbenega kot iz organizacijskega vidika. Ravno relativna majhnost mu omogoča vzdrževanje intimne atmosfere, ki veliko pripomore k doživljanju glasbe in ga loči od večine festivalskih izkušenj. Seveda ima butičnost svojo ceno, a glede na ponujeno ta še zdaleč ni oderuška. Verjamem, da marsikateremu obiskovalcu zapolni celoletno potrebo po inovativni težki glasbi.

« nazaj