Kolumne

Praznični zapiski

O praznikih večinoma ne razmišljamo. Ali pa se samo jaz gibljem v takšnih krogih. Tudi letošnji dan upora bi šel neopazno mimo mene, če mi ne bi zbudila zanimanje državna proslava. Ne, nisem je pogledal. Nimam tovrstnih potreb in želja. Proslave so namenjene krepitvi občutka skupnosti, pa naj bo ta občutek še tako lažen. Letos je na proslavi nastopil tudi ženski pevski zbor Kombinat, ki prepeva pesmi upora in solidarnosti med ljudmi. Na prvi pogled logičen izbor režiserja proslave, saj vendar gre za proslavo upora. 

Pa odmislimo za trenutek že samo spornost proslavljanja upora s strani države. Na ta dan praznujemo upor proti zunanjim okupatorjem, medtem ko je razredni upor zoper izkoriščanje potisnjen v ozadje. Normalno, saj je izkoriščanje še vedno prisotno, kar kliče po uporu. Ta pa bi bolj ali manj zajel tudi upor proti državi, ki s svojim pravnim sistemom in pravnim redom to izkoriščanje omogoča. Bolj zanimiva je vloga samega Kombinata. Kolikor mi spomin oddaljenega opazovalca omogoča, so njihovi prvi nastopi potekali na marginaliziranih lokacijah, daleč proč od oči javnosti in države. Tu je pomembno vlogo odigral prostor Socialni center Rog. Že od začetka so mi zbudile veliko simpatije. Kljub temu da gre pri njihovem ustvarjanju predvsem za reprodukcijo starih pesmi s strani ljubiteljic petja, mi je njihovo početje nadvse ljubo. Prvič, ker je tematika pesmi spodbujevalna za razmislek in akcijo v smeri večje socialne pravičnosti. Drugič pa, ker gre za ženski »bend«, ki so prej redkost kot pravilo. 

Njihova pot od razpadajočih hal do hrama slovenske kulture in državnosti je tako impresivna, saj je potekala tudi relativno hitro. Laibach so se morali neprimerno bolj potruditi. Tudi njihov uspeh ni sporen, konec koncev so si pridobili veliko simpatij ter poslušalk in poslušalcev. Sporno pa mi je sodelovanje projekta, ki poje o svobodi in boju za enakopravnost, na državni proslavi. 

Zakaj? Država je servis državljanov, saj skuša urediti življenje na določenem ozemlju, tako da je velika večina zadovoljna z njim. Vendar ni samo to. Omenil sem že, da gre za veliko birokratsko organizacijo, ki z vzpostavljenim pravnim redom omogoča izvajanje gospodarske dejavnosti. Ki pa ne temelji na poštenem poplačilu za delo in za vložek kapitala, ampak je njen imperativ ustvarjanje dobička za lastnike kapitala, plačilo dela je samo strošek celotnega procesa. Država ne praznuje upora proti sami sebi in njenim varovancem. Država praznuje upor zoper konkurenco, zoper druge države, ki bi skušale prevzeti nadzor nad njenim ozemljem. Seveda nam ni vseeno, v kateri in kakšni državi živimo, saj nam zagotavlja uporabo materinega jezika in nekatere ugodnosti, ki jih je nekoč izsilil nek drugi upor. Vendar to ni dovolj, da bi jo lahko sprejeli za naravno danost in večno ter predvsem dovoljšnje zagotovilo naše varne sedanjosti in prihodnosti.

Sodelovanje na proslavi ob takšnih dnevih in tudi sama proslava je ideološko zamegljevanje upora. Utrjuje se prepričanje, da je upor nekaj pozitivnega, vendar hkrati se noče in ne more povedati, zakaj je potreben in ali je sploh v danih okoliščinah koristen. Hkrati se utrjuje samo prepričanje o narodnem uporu zoper zunanjega sovražnika. Ne zanimajo me vrednote upora, ampak upor zoper koga in zakaj. Vrednote upora vsebuje tudi upor najstnika zoper starše, ki je tudi za nekaj dober. Vendar ključna vprašanja današnjega trenutka niso abstraktne vrednote, temveč upor zoper in zavračanje sistema (ki ga podpirajo vse države, vključno s slovensko), ki uničuje naravo, povzroča revščino, ustvarja vojne med ljudmi, kreira bebave občudovalce medijskih spektaklov in »kreativne« človeške stroje.

Delno na ta vprašanje odgovarjajo številni umetniški projekti, ki pa jim mnogi očitajo odsotnost "ljudskosti". In posledično nerazumljivost in elitizem. Vendar o filozofiji v umetnosti in umetnosti v filozofiji kdaj drugič.

Ob tej tovariški kritiki tovarišicam iz Kombinata želim vsem skupaj prijeten 1. maj!

 


« nazaj