Kolumne

Mladoststarostnorost

Živimo v zanimivih časih. No, saj zanimivi so vsi časi, če si jih želimo tako dojemati. Vendar spremembe se res dogajajo z veliko hitrostjo. Tudi v glasbi. Poglejmo samo fenomen »reuniona« - po mnogih letih ponovno oživljenih glasbenih skupin. Včasih je bilo ukvarjanje z rock glasbo dojeta kot dejavnost v obdobju mladosti. Dokler si bil mlad, si poslušal ali celo ustvarjal glasno glasbo, nato je sledil konec mladosti, vstop v družinsko življenje, časa in zanimanja za glasbo je bilo manj, omejilo se je na preposlušanje starih zadev v varnem zavetju domačega ognjišča in udeležba na veselicah ob krajevnih praznikih. Samo čudaki so po 30etem letu še hodili na koncerte. Sedaj je vse drugače. Dejansko se je sam koncept mladosti zrušil. 

Obstaja več razlogov za to. Prvi in zame najpomembnejši je ekonomski. V obdobju fordističnega gospodarstva je bilo obdobje mladosti prehodno obdobje med otroštvom in odraslim življenjem. Za mladost je bilo značilno, da si v tem obdobju posameznik še ni ustvaril družine, niti ni vstopil trajno v delovni proces. Mladost se je zaključila različno, odvisno od tega, kdaj je zaključil s šolanjem. Ritem je določala vključenost oz. nevključenost v delovni proces. Izjeme so morale izstopiti iz tega tokokroga, kar je pomenilo samo, ali si zvezda ali pa klošar. Vsekakor pa se je mladost obravnavala v starosti do 26 let. Kasneje so to mejo dvignili na 30 let. Ritem dela je narekoval izrabo prostega časa. 

Sedaj ni več potrebe po dvigovanju meje, ker te meje praktično ni več. Z trajno začasnostjo zaposlitve smo hkrati večno mladi in hkrati že prej odrasli. Različne oblike družin, dokončna uveljavitev samskega življenja, fluidnost menjave partnerjev izključujejo nujnost umirjenega družinskega življenja, v katerem mora posameznik paziti, da s svojim obnašanjem ne kvari ugleda svoje družine ali lokalne skupnosti. 

Drugi pomemben razlog je kulturni. Kar je bila tradicionalna kultura določenega starostnega obdobja, je sedaj samo še arhiviran pojem za muzej novejše zgodovine. Spominjam se, kako so mi v cvetu moje mladosti govorili, da ko bom pa star 30 let ali več, ne bom več poslušal »razbijanja«. Še ena napačna prerokba v zvezi z mojo prihodnostjo, posredno pa tudi s prihodnostjo mnogih naše generacije. Večno recikliranje glasbenih žanrov onemogoča radikalne prelome v popularni glasbi, kot ga je nekoč zmogel pank. Tako tudi ne more biti več upora glasbe otrok zoper glasbo staršev. Tako otroci kot starši lahko hkrati poslušajo Niete ali pa Pink Floyde, kakor vam je ljubše. Ker tudi kariere bendov trajajo lahko več desetletij, se med novimi oboževalci znajdejo tudi otroci ali celo vnuki. Glasbene subkulture so vedno bolj stvar preteklosti, sedaj obstajajo samo še življenjski slogi, ki imajo skupni imenovalec v nakupovanju želenega bolj ali manj uniformnega imidža.

In tako pridemo do ponovne obuditve glasbenih skupin. Zombijevsko vstajenje je lahko bolj ali manj posrečeno, vsekakor pa ima skupne značilnosti. Če so nekoč glasbene skupine razpadle zaradi pobega članov iz mladostniškega obdobja v zrelo odraslo dobo, se sedaj te iste skupine vračajo zaradi porušenja odrasle dobe. Mladi ne gledajo več tako z nezaupanjem na starejše vzornike, starejši pa se lažje znebijo pokroviteljskega odnosa do mlajših kolegov.
Razlogi za ponovno obuditev skupin so tudi različni. Lahko gre samo za rekreativno preigravanje 25 let starih komadov, ter si tako le sam sebi tribute bend, ali pa se nameniš ustvarjati tudi novo glasbo. V drugem primeru lahko to samo pozdravim, prvih primerov se pa raje izogibam. Čeprav me kdaj mika prvič slišat v živo komade, na katere smo nekoč noreli, pa me prav to nekreativno preigravanje odvrača. Sploh če gre za pank ali hardkor bend, ki je včasih skušal s kratkimi in hitrimi komadi povedati tisto, kar ga je v tistem trenutku najbolj morilo. Sedaj po n – tih letih pa papagajsko ponavlja tisti trenutek, ki ga nikoli več ne bo. Nekateri komadi so res postali zimzeleni, vendar to samo pomeni, da so postali del ljudskega izročila. Torej jih lahko kdorkoli izvede, morda celo bolje kot avtorji. Vsekakor pa bolje kot nekateri avtorji po n-tih letih počitka.
Ves ta porast števila novih in starih glasbenih skupin povzroča nove probleme, ki so povezani z omejitvami povpraševanja po določeni glasbi. Kakšne nove priložnosti in katere so težave, ki jih prinašajo ponovno oživljeni bendi? Kaj to pomeni za razvoj glasbe? O teh politično ekonomskih vprašanjih pa v bodočih zapisih.


« nazaj