Kolumne

Kritika lastnega uma

Ljubitelji glasbe so ljudje posebnega kova. Nikakor se ne želijo pomiriti z dejstvom, da je dovolj nekaj uspešnic na mesec, ki nas razvedrijo in nam omogočajo lažje delo v službi, boljše učenje in zapeljevanje pripadnikov nasprotnega ali lastnega spola. Ekonomski izračun (ostali so seveda manjvredni in nikakor ne na nivoju ekonomske metateorije) nam pokaže, da je največji dobiček možen z nekaj hiti, v katere se vloži določena finančna sredstva, svetovna potrošniška populacija pa potem z nakupi nosilcev zvoka, fenovskih rekvizitov in obiskom štadionskih koncertov zagotovi večkratno povračilo vloženih sredstev. Na žalost so nekateri preveč muhasti, da bi s svojim okusom tej preprosti logiki in ne samo, da si želijo vedno nove in drugačne glasbe, nekateri bi celo radi ustvarjali svojo glasbo, ki se jo po zgoraj omenjeni logiki ne splača producirati. Kajti kaj je glasba kot produkt za trg? No, nekateri menimo, da ima v sebi neko drugo vrednost, neodvisno od trga in plačilnega sredstva s katerim se občuje na tem trgu. Romantičnost? Morda. Neodraslost? Tudi, če odraslost pomeni slab glasbeni okus in paktiranje s hudičem za vsako ceno.

Kam nas lahko popelje ta neodvisnost od ustaljenih vrednot, ki totalitarno (totalitarno, kajti ekonomizem je tista ideologija, ki prevladuje nad vsemi drugimi) obvladujejo našo družbo? Seveda je nekaterim glasba edino zatočišče pred krutimi vsakdanjimi razmerji, v katerih smo pač ujeti v mezdno delo, v takšna ali drugačna izsiljevanja, pa naj si bodo finančne ali čustvene narava. In z lahkoto priznam, da je tudi meni glasba zvest sopotnik in si brez nje ne znam dobro predstavljati življenja. Ok, pretiravam, na daljših potovanjih sem pa res bil nekaj časa brez nje. Imel sem pač iracionalen odpor do Ipodov in podobnih tehnoloških igračk. Pa tudi to je minilo. Vsekakor glasba sprošča, ponuja nove dimenzije, nas spodbuja k močnejšemu čustvovanju, pa naj gre za čustva jeze, ljubezni, žalosti, veselja itd. Toda sama glasba velikokrat zahteva, da je potrebno misliti in delovati tudi onkraj samega poslušanja. To se kaže že v najbolj preprostem dejstvu, da včasih moraš tudi sam kaj narediti, da si ogledaš določeno glasbeno skupino v živo, da kdaj tudi sam pomagaš pri delovanju prostora, ki omogoča nastop takšnih glasbenih skupin, delujočih na zavračanju poslovnega načrta iz prvega odstavka. In ko to preprosto dejstvo prenesemo na vsakdanje življenje, na tisti del življenja, ki je največji. V tem primeru trčimo ob frustracijo, ki se kaže v občutku nemoči. Kot najstniki še imamo energijo, voljo in upanje, da bomo drugačni, da bo naš svet boljši, da se ne bomo nikoli predali! Pardon, prodali. Točno to. Never surrender. Never sell out. Pa čeprav ta predaja – prodaja pomeni predvsem nastop službe, slovo od brezskrbnega življenja, ki ga šolski sistem v določeni meri vseeno omogoča, podaljšuje, kolikor ti štipendijski sistem in razumevajoči starši pač omogočajo. Ta frustracija se nato lahko kanalizira v apatičnost ali cinizem. V obeh primerih gre za nepotrebno predajo. Frustracija namreč izvira iz nepotrpežljivosti, morda kdaj tudi pomanjkanja poguma za zavzemanje za družbene spremembe. Ob tem je geslo, da je treba najprej spremeniti sebe, da lahko spremeniš družbo, najprej naivno, kot drugo teoretsko neresnično glede na kompleksnost človekove psihe in družbe, kot tretje pa izgovor za nedelovanje.

Primeri iz ne tako daljnje zgodovine nam kažejo dobre zglede ljudi, ki so celo svoje življenje vztrajali pri svojih načelih in tudi tvegali svojo osebno eksistenco z aktivnim zavzemanjem za boljše življenje vseh ljudi na tem nesrečnem planetu. In izboljšanje je nujno potrebno, razlike se kljub razvoju tehnologije na žalost ne manjšajo, ampak večajo. Medtem ko za nas pomanjkanje žita pomeni višjo ceno kruha, za nekoga drugega pomeni stradanje, v skrajnem primeru tudi smrt od podhranjenosti. Pa naj ta zapis ne bo cenena propaganda o socialni nepravičnosti. Poudarek je na soočenju s svojo podobo iz preteklosti, z duhom mladosti in dialog o tem, ali je res potrebno vse ideale zavreči v imenu praktičnosti. Ja, potrebno je preživeti, nujno je pa tudi živeti. Da je druga kategorija povsem nekaj drugega kot prva, se verjetno strinjamo. Kako živeti usklajeno s svojimi željami in etičnimi vrednotami je vprašanje za vsakega posameznika. Vprašanje na katerega bomo verjetno iskali odgovore do svoje smrti ali pa odgovora sploh ne bomo iskali.


« nazaj