Intervjuji

Politika je težka, toda to je naša usoda

Mirt Komel počne preveč stvari, da bi jih lahko vse našteli. Človek, ki je stalno v pogonu, pa naj gre za pisanje, predavanje, organiziranje, politično udejstvovanje. Spoznala sva se v času rojevanja Mostovne, takoj po odprtju le-te je skupaj z vrstniki ustanovil Čitalnico Babel, kjer se je oblikovala posebna intelektualna skupnost. Poklicna pot ga je obdržala na matični fakulteti FDV, čeprav je doktorat opravil tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Predava filozofijo ter Moderno književnost in družbene ideologije. Napisal je že vrsto knjig, tako teoretskih o nasilju, dotiku, kot o kulturnih fenomenih kot je Twin Peaks ter drame, romane ter potopisne dnevnike. Tik pred izidom je prva kriminalka Medsočje. Je tudi politično aktiven, bil je ustanovni član Iniciative za demokratični socializem. Sedaj pa deluje v okviru lokalnega odbora Levice na Goriškem. 

V prvi vrsti je pa predvsem zelo plodovit mislec.  Kot je lucidno pokomentiral predvolilni sloganl na twitterju: Sploh ne gre za to, da mislimo resno, pač pa da resno mislimo.

Začniva s tvojim zadnjim podvigom, romanom Medsočje. Že ime romana pove, da se zgodba dogaja v tvojih rodnih krajih. Ali takšna realistična pokrajina najbolj ustreza kriminalnemu žanru?

Za razliko od Pianistovega dotika, ki se odvija v New Yorku, kamor sem redno potoval tudi za potrebe pisanja romana, je bilo z Medsočjem veliko lažje: zapeljal sem se po Soški dolini in vstopil skozi vrata v svojstven svet Posočja, iz katerega sem potem zgradil svoj lasten kraj, od arhitekture do prebivalcev, ki ni toliko realističen kolikor surealistična alegorija realnosti tukajšnjih krajev.

Pa vendarle se v Medsočju pojavljajo tudi resnični problemi tega prostora, npr. onesnaževanje v Salonitu Anhovo. Ali so le dodatek, okras zgodbi, ali si hotel tudi preko romana opozoriti nanje?

Medsočje je kot kraj s svojimi prebivalci seveda sestavljen iz zidakov, ki sem jih vzel iz realnosti, tako da sem noter vključil tudi najbolj pereča družbeno-politična vprašanja, ki gredo od cerkev do države in preko tega tudi do ekologije in gospodarstva. Detektivski žanr je pač izvrsten tudi v temu, da lahko z avtoriteto detektivske izkaznice pogledaš pod drobovje družbe in vidiš vse tiste nelagodne ništrice javnega in privatnega, ki so sicer vsem znani, pa vendarle nevidni.

Pod kriminalko si mnogi predstavljamo lahko branje za na plažo. Verjetno gre za precejšen predsodek. Kako gledaš ti na ta žanr?

Načeloma ne maram žanrske literature, ampak ko gre za detektivke delam izjemo: nor sem nanje-pa naj gre za literaturo, film, ali tv-serije. Vse preberem, vse pogledam. Vsekakor pa zavisi od bralca kako pristopa do detektivke: seveda jo lahko bereš kot plažno literaturo in se prepustiš pripovedi, in v tem oziru to lahko počneš tudi pod žgočim soncem-vendar mislim, da detektivka ponuja izziv, ki ni lasten nobenemu drugemu žanru: namreč, da se spustiš v intelektualno tekmo z detektivom-in avtorjem-in poskušaš uganiti morilca še pred koncem romana. Za to pa potrebuješ senco in hlad, ne pa vročino in sonce.

V preteklih letih si objavil tudi dve dnevniški knjigi, ki se dogajata v Sarajevu in Kairu. Bereta se kot zanimivi opisi trenutka. Kaj te je najbolj presenetilo pri tvojem bivanju na tujem?

Potopisna dnevnika, ki ju omenjaš, sem pisal tako daleč nazaj, da se mi zdi, kot da bi bili zapisi nekoga drugega, ali, če ju že moram imeti za svoje, za zapise iz prejšnjega življenja. Vsa moja potovanja islamskemu svetu naproti, najprej v Sarajevo, nato v Istanbul, nenazadnje v Kairo, pred kratkim pa še v Iran in Libanon, me vedno znova fascinirajo, kakor tudi ves Islam. Ampak tisto, kar me vedno znova najbolj preseneti, je vsakokratno odkritje, kako zelo blizu smo si, in kako podobni sta si obe kulturi. Čisto tako kot pravi Goethe: “Ta, ki sebe in druge pozna, je tukaj pravilno voden; in Orient in Okcident, si nista več tako narazen.”

V Kairu si bil tik pred izbruhom arabske pomladi. Kako ocenjuješ takratni optimizem in sedanjo resigniranost tega prostora, ko so se mnogi upi razblinili? A še obstaja upanje na kratkoročne spremembe na bolje v Egiptu?

V Kairu sem bil pred, med, in po revoluciji, ki je strmoglavila Mubaraka, odpravila njegovo stranko, zamenjala partitokratsko garnituro in se podala svoji novi prihodnosti naproti. Ljudje, ki so v takratnem brezupu večdesetletne vladavine, znotraj katere se je zdelo, da ni mogoče nič spremeniti-a je slišati znano?-so zbrali pogum in se spustili v politični eksperiment prenove lastne države. Mislim, da je takšno delovanje hvalevredno ne glede na to, da so revolucijo potem ukradli vojaški kadri in vzpostavili režim, znotraj katerega potekajo novi boji.

Aktiven si tudi v mednarodnem heglovskem združenju Aufhebung, ki umetnost spaja s filozofijo pod okriljem Heglove misli. Hegel je po svoje vedno močno prisoten na Slovenskem, predvsem po zaslugi Ljubljanske lacanovske šole s svojo heglo-marksistično orientacijo. Predvsem to velja za Žižka, pa tudi za druge. Zakaj je Hegel še vedno eden najpomembnejših filozofov?

V zgodovini filozofije-ne samo nemške klasične, temveč nasploh-težko najdeš težjega filozofa. Hegel se je znašel na zgodovinski prelomnici, ko ni bilo več mogoče filozofirati v tradicionalnih metafizičnih okvirih, tako da je v svojo filozofijo vključil vse tisto, kar so si sicer že prilastila ostale znanosti, ki so konec koncev izšle iz starogrške filozofije: etiko, estetiko, pravo, politiko. Še zlasti pa je Hegel pomemben za to, ker je v filozofijo vključil časovno dimenzijo, kar je terjalo konceptualizacijo historične perspektive, vključno z vsem tistim, kar se v njegovem času pojavi kot družboslovje, tj. vede o družbi. Od tukaj je korak od Hegla do Marxa razumljiv in natanko v tem ništricu je še vedno aktualen, kolikor je pač Hegel eden izmed redkih, ki je sploh zmožen misliti državo na adekvaten način, tj. ne kot institucionalizirano (več)strankarsko nasilje, pač pa kot oblast, ki je v rokah vseh državljanov.

V svojem delovanju se boriš tudi za propagiranje filozofije, predavaš jo tudi na FDV-ju. Kako filozofijo še bolj postaviti v središče družbe, ki je konstantno pod napadi pragmatičnega nemišljenja in aplikativnosti vsakršne misli?

Filozofija ni tisto, kar si običajno predstavljajo nefilozofi. Sploh ne gre za to, da sediš in premišljuješ abstraktne stvari, ki jih ni moč najti ne pod zemljo ne nad oblaki, pač pa za to, kot je dejal Hegel, da “svoj lasten čas povzameš v misli.” Tisti, ki filozofiji očitajo, da ni dovolj konkretna, pa se sami ne zavedajo, da je konkretno mišljenje nekaj najbolj abstraktnega možnega-poglej predvolilne slogane strank na primer: vsi poskušajo biti “konkretni”-dočim je natanko filozofija tista, ki omogoča mišljenje konkretnega. Recimo tako, da izreče vse tiste neprijetne resnice, ki jih potopljenci v konkretnost ne zmorejo niti mislit, kaj šele izreči.

V zadnjem letu sodeluješ tudi pri organizaciji predavanj Rdeči petki na Mostovni. Kako v manjši kraj kot je Nova Gorica plasirati zahtevnejša teoretska predavanja, ki bodo hkrati prodorna in hkrati zbudila dovolj kritične mase, da jim prisluhne?

Mislim, da je kljub vsej postranski škodi, ki jo je prineslo razsvetljensko gibanje, vendarle potrebno biti zavezani temu, da obstaja neka vednost. Še zlasti v času, ko ima vsak pravico do svojega mnenja, čigar kriterij najde v tem, da “sam tako čuti”. Nič ni bolj smešnega, to je vedel povedati že Nietzsche: “Če čutim, da je nekaj res, to ne pomeni nič drugega kot to, da je moje čutenje resnično, ne pa njegova vsebina.” V tem oziru se mi zdijo Rdeči petki na Mostovni pomembni, saj vabimo ljudi, ki imajo vednost, ki se res spoznajo na stvari, o katerih predavajo, in ki lahko našim slušateljem, ki nedvomno vedo veliko stvari, povedo še kaj več, ali pa že znano v drugačni, bolj artikulirani ali elaborirani obliki. Vsekakor pa izbiramo takšne predavatelje in teme, ki se dotikajo naše lastne sedanjosti, naše lastne realnosti, od katere Nova Gorica še zdaleč ni oddvojena, ravno nasprotno: v marsikaterem oziru je Nova Gorica čisto pravi paradigmatski simptom današnjega časa, nekoliko nerodno pojmovanega postmoderna.

Pred volitavami smo, in po volitvah nas čakajo različni scenariji. Desna orbanistična vlada, sredinska vlada, ki bi nadaljevala po Cerarjevem scenariju ali morda celo leva vlada? Kako delovati v tako različnih situacijah?

Voltive, ja, letos so še prav posebej pesjanske. Večina slovenskih volivcev je pač konservativnih v smislu tega, da imajo raje status quo kot spremembe. Od tod zmaga predvidljive SMC na prejšnjih volitvah, ki so jih vendarle, tega se kaže spomniti, strukturirala vstajniška gibanja, ki so odnesla Desnico iz parlamenta in vanj ponesla novo Levico. Škoda, da imajo ljudje tako kratko zgodovinsko pamet, da se tega ne spominjo, sicer bi dobro vedeli, kaj volit letošnje volitve. Če bodo sploh šli na volitve: država državljanov pač ni nekaj, kar bi kazalo prepustiti naključnemu žrebu vsake štiri leta, pač pa nekaj, s čimer se moraš nenehno ukvarjati. Vsak po svojih zmožnosti pač. Politika je težka, toda to je naša usoda, sicer se hitro zgodi, da nam politiko krojijo drugi.


« nazaj