Intervjuji

Stick to Your Guns

Stick to Your Guns so ena izmed tisih skupin, ki jih je težje najti doma, kot po svetu. Tokrat so bili med repertoarjem na belgijskem festival Groezrock, kjer sem z njimi spregovoril nekaj besed o konstantem konvcertiranju, o njihovem zadnjem albumu in seveda tudi o tem kaj lahko pričakujemo na ponedeljkovem koncertu, ko se skupina ustavi tudi pri nas, v Ljubljani. Intervju sem opravil z obema kitaristoma, Chrisom in Joshem.



Med vašimi albumi je precej zvočnih sprememb, med tem ko so prvi albumi precej trši, ste pri zadnjih dveh precej hitrejši in bliže tistemu hardcore zvoku. Je sprememba prišla sama od sebe, povsem naravno ali pa je za to zaslušna plejada sprememb članov?

Chris: Da, mislim, da je to poslednje.

Josh: Danes ni v skupino nobenega člana, ki je igral na prvih dveh albumih, razen pevca in mislim, da tudi on ni veliko prispeval k pisanju pesmi in četudi je, je takrat bil star 16 oz. 17 let. Chris se je pridružil skupini med snemanjem Hope Division in mislim, da je s tem postavil neko osnovo za nadaljnje delovanje skupine. Zato mislim, da so Hope Division, Diamond in Disobedient zgrajeni na tem novem zvoku, ki ga je Chris začel in je to neka nova verzija Stick to Your Guns. Ampak zagotovo je to posledica… Razlog zakaj prva dva albuma in zadnji trije albumi nimajo veliko skupnega je to, da je sodelovalo veliko različnih ljudi.

Chris: George se je pridružil, se pravi trenutna zasedba razen Josha je začela z albumom Hope Division in način na katerega Georga igra bobne je nekaj povsem drugačnega kot smo poznali. Kombinacija vsega tega in potem še prihod Josha in razvijanje skupine nam je dalo nov zvok.


Če je govora o najrazličnejšem orožju, granatah in problemih z avtobusom, o čem govorim?

(Smeh) Chris: Govora je o Joshovem dopustu in o tem, da se nam je pokvaril avtobus, kar se je zgodilo prejšnji teden.

Josh: Pravkar sem se vrnil iz Kambodže, kjer sem dopustoval in potem se nam je se pokvaril še avtobus.

Chris: Kar ni povezano. (smeh)

Josh: Tako je. Nisem jaz kriv, da se nam je pokvaril avtobus. Idiot od šofera je pokvaril avtobus. Je že odpuščen! (smeh)


Ker sem iz Slovenije, in ker se 11. maja oglasite tudi pri nas, kaj lahko pričakujemo tokrat?

Josh: Nismo pri vas bili že lani?



Drži.

Josh: Tisti koncert je bil super.

Chris: Tudi jaz se spomnim.

Josh: Sprehajali smo se po mestu in prišli do mostu z zmaji in kjer se lahko tudi povzpneš na hrib. Koncert je bil super. Letos je nabor skupine še boljši Being as an Ocean, Trash Talk in Deez Nuts in Stick to Your Guns, zdi se mi, da vsaka skupina doda nekaj svojega in zato bo vsekakor zanimivo. Kar lahko pričakujete od nas je to, da bomo vložili vsaj 70% truda in vsaj plus 3 za nastop. Če boste imeli srečo lahko dobite 4 ali pa 5 glede nastopa. (smeh)


Sedaj pa se počutim slabo, ker bom mogoče zamudil ta koncert, ker mam namen iti gledat neke druge skupine.

Josh: Katere pa?



Bane.

Chris: Au. S Comeback Kid, ne?

Josh: Bane se bodo poslovili komaj leta 2016, imel boše še dovolj priložnosti, da jih vidiš. Glede na to koliko je še do njihovega zadnjega koncerta, se lahko zgodi, da do takrat razpademo tudi mi. (smeh)



Ampak vseeno igrajo že dalj časa kot vi. (smeh)

Josh: Kar pomeni, da si jih že tudi večkrat videl. (smeh)

Josh: Šalo na stran, Bane so super in dejansko smo jih želeli imeti na tej turneji. Ampak žal se vse ni izšlo po naših željah.

Chris: Dejansko, ko smo na turneji ali v času med turnejami?

Josh: Ti bom kar jaz povedal kaj dela Chris. Vzame svoj telefon, si ga postavi 5 cm pred obraz in se sprehaja naokrog. Hej Chris, greš z nami pogledat to? Ne, poklical bom svojo punco in se pogovarjal z otrokom. Dejankso je Chris odogovoren odrasel, ima hišo, otroka, razmerje. Se pravi, da ima odgovornosti za katere mora poskrbeti tudi, ko smo na turneji. Kar se pa tiče nas ostalih. (smeh) Ostali nimamo ničesar. Zato ali poskušamo spati 23 ur na dan ali pa se slepo sprehajati po mestih, poslušati glasbo, gledati filme ali pa razstreljevati stvari. Se pravi, počnemo karkoli.


No, pa spregovorimo še nekaj besed o vašem zadnjem albumu. Sama naslovnica je precej nazorna in sam naslov albuma je v skladu z naslovnico in zato vaju sprašujem, če je za vsem tem še kak globlji pomen?

Josh: Vsem članom skupine je slikovni material zelo pomemben. Na žalost se mi zdi, da je to dandanes že precej redko. Ampak naslovnica predstavlja to kar se nam zdi, da želimo povedati z besedili in glasbo. Pravkar sva se pogovarjala kako so nam v pretklosti drugi delali naslovnice in se nam je zdelo, da vse skupaj ni prišlo do izraza, oziroma je med samim slikovnim materialom in besedili bil velik prepad. Nato smo se začeli pogovarjati z Donnyem Phillipsom, ki je ustvaril naslovnico in smo mu razložili o čem so besedila in kaka je glasba in to je to kar je ustvaril in se nam zdi, da je lepo zaobjel celoto in bistvo. Kot sem že povedal, lepo je predstavljeno tisto, kar predstavlja naša glasba.


Ob prednaročilo albuma je bila na voljo tudi smučarska maska. S kakim namenom je bila vključena?


Oba planeta v smeh.

Josh:Veš kaj, če kdaj začutiti željo po uporu in protestiranju, je boljše če si pokrijete obraz (spremeni glas in začne govoriti kot v reklami) ni boljšega načina za to, kot da uporabite Stick to Your Guns Disobedient smučarsko masko. (smeh)


Odlična reklama, ni kaj. (smeh)

Josh: Nič nas ne bo spravilo na seznam tistih ki jih nadzira vlada kot pa to, da kak najstnik razbije kako šipo v Disobedient smučarski maski.


Prvi singel Nobody je bil dokaj introvertno usmerjen. Čisto po pravici, a ste želeli napisati pesem s katero bi se lahko poistovetila večina mladostnikov? (smeh)

Josh: Ne, pesem ni nastala s tem razlogom. (smeh) Pravzaprav je pesem nastala čisto v določenem trenutku, brez nekega načrtovanja. Album smo posneli z Johnom Feldmannom. In prvih nekaj dni v studiu smo poskušali neke nove stvari. V studio smo prišli s 17-imi komadi in John je želel, da napišemo še kakšno pesem tudi v studiu. Začel je igrati neki prijem in nato je rekel, da naj mi zaključimo pesem. Chrisu in meni je dal akustični kitari in od naju je pričakoval, da nadaljujeva kar je on začel. Sploh nama ni bilo všeč kako je začel, ampak nekako je iz tega nastala pesem Nobody. Se pravi, da je njegov slab začetek vodil v pesem Nobody, ki nam je vsem zelo všeč, ker ne zveni kot nobena druga pesem, ki smo je še napisali in je bila nekaj novega in drugačnega za nas. Pravzprav mislim, da mi je to najljubša pesem na albumu.

Chris: Se strinjam. Tudi meni je najljubša pesem.


Na albumu imate tudi kar nekaj gostov, med njimi člane skupin H2O, Terror in Rotting Out. Kako ste se odločili prav za njih in kako je vse skupaj potekalo?

Chris: Vsi ti ljudje so naši prijatelji. Prav tako je naključje, da so vsi z zahodne obale, iz okolice Los Angelesa in imeli smo srečo, da so vsi bili v tistem trenutku doma. Ugotovili smo, da imamo ta del, kjer bi bilo super, če bi pel Scott, oz del kjer bi bilo super, če bi pel Walter. Vse skupaj je bilo res lahko, ni bilo nekega načrtovanja. Poklicali smo vsakega posebej in vprašali kaj počneš npr. v soboto, se ti da priti v studio in nekaj odpeti?

Josh: Kar je zanimivo je dejansko to, da so vsi prišli v studio. Danes je to že redko. Jesse, naš pevec, je posnel nekaj vokalov za Bless the Fall, ko so snemali in ker Jesse živi v Kanadi je svoje dele posnel kar doma in jim nato vse skupaj samo poslal. V našem primeru je bilo drugače, saj so vsi dejansko prišli k nam med snemanjem v Los Angelesu in so z nami preživeli nekaj časa, poslušali pesmi, se nekaj drli v mikrofon in po tem lepo odšli domov.

Chris: Walter je z nami preživel celi dan in prispeval še spremljevalne vokale. Bila je prijateljska vez in ne samo to, da bi rabili vokale za album.

Josh: Ko je prišel Toby je zraven pripeljal še Rustya iz H2O, ki je prispeval še spremljevalne vokale in bilo je precej zabavno. Bilo je tudi zabavno videti vsakega posebej.

Chris: Videti njihove različne stile.

Josh: Kako različno funkcionirajo v studiu. Scott (Terror) je prišel v studio, imel že pripravljeno besedilo, v glavi je imel pripravljen način petja in je bil 100% pripravljen.

Chris: Tja je prišel osredotočen na pesem.

Josh: Vstopil je v kabino za petje, z rokami v žepih in začel kričati v mikrofon in vse skupaj opravil zelo hitro in profesionalno. Medtem, ko je Toby prišel popolnoma nepripravljen. Kričal je na ves glas in postal rdeč v obraz.

Chris: S tistimi malimi t-rex rokicami. (smeh)

Josh: Tako je kričal, da bi skoraj omedlel. Ker je tako kričal je imel moči za samo 10 minut. Walter je prišel in v miru poslušal pesem, kako uro preden je začel pisati besedilo in ko je končal je poskusil z različnimi vzorci petja. Bilo je res super videti vse to.


Nekakšen vpogled v delovanje njihovih možganov in kreativni proces.

Josh: Da, točno tako.

Kako pa je prišlo do sodelovanja s the Story so Far? Kdo je dobil idejo, da posnamete 7 inčni plošček, kjer je vsaka skupina na eni strani?

Josh: To je bila ideja the Story so Far.

Chris: Zgodilo se je pred Warped Tour. Povedali so, da imajo namen posneti ep s priredbo in enim lastnim komadom in ali želimo sodelovati pri projektu? Seveda smo bili za in priredbo smo že imeli posneto.

Josh: Katera verzijo We Still Believe smo jim dali?



Normalno verzijo, v popolni zasedbi.

Josh: Obe pesmi smo že imeli posneti in…

Chris: Ta projekt je prišel na hitro, ali želite sodelovati, takoj smo bili za.

Josh: Točno tako.

Chris: Oboji smo sodelovali na Warped tour in smo se poznali, zato je bilo vse skupaj zelo lahko izpeljati.


Ne vem zakaj, ampak občutek sem imel, da bo celotni ep akustičen. Mislim, da sem slišal neke govorice.

Josh: Mislim, da se je res tako govorilo.



In ko prvič poslušal, sem bil precej presenečen nad vašim delom, ker ni bil akustičen.

Chris: Odkrito povedano sploh nimam tega ploščka in ga nikoli nisem poslušal. (smeh)

Josh: Tudi jaz ne. (smeh) Naša dva komada, na njem sta naša dva komada…


Se pravi na ploščku imate pesmi, bolj natančno dve pesmi, ampak nimata pojma kako zvenita? (smeh)

Josh: Pesmi na ploščku sta bili posneti, ko smo bili v studiu in smo snemali Diamond in plošček je izšel kako leto in pol pozneje. In ker takrat skupina Stick to Your Guns ni mogla priti skupaj, ker nihče ne živi v istih mestih, zato nismo posneli nič novega in jim dali pesmi, ki smo jih imeli na voljo.

Chris: Mislim, da so tudi the Story so Far na začetku v mislih imeli druge pesmi, ampak v studiu so posneli še akustične verzije, kar ni bilo planirano. In ker je vse skupaj izpadlo super, so se odločili, da uporabijo kar akustične verzije.


Načeloma ste v tistem času tudi vi že imeli akustično verzijo We Still Believe?

Oba: Drži.

Chris: Ampak to smo izdali na Decade edicija Diamond. Ne vem.

Josh: Vse kar smo dali the Story so Far je že bilo izdano prej.


Mislim, da ne.

Chris: Tako je. Burning Fight pesem še ni bila izdana prej.

Josh: Mislil sem, da je že bila vključena na deluxe ediciji.

Chris: Pesem je bila vključena na decade ediciji, ki je izšla po tem ploščku.

Josh: Aha. Naš problem je to, da ko izdamo album se na tržišču znajde nekje okrog 19 različnih izdaj.


Kaj je dejansko za temi deluxe izdajami?

Chris: Iskreno povedano, ne vem. V bistvu je to samo to, da posnamemo veliko število pesmi in nato se najde nek človek z založbe, ki nam pove, da rabijo to pesem, da ja izdajo tam, potem rabijo tisto pesem, da jo pošljejo na Japonsko, nato bodo vse skupaj ponovno izdali in nam ni več nič jasno. Založba dela to samo od sebe.

Josh: Vse skupaj je kar nekaj, ampak tako imamo.



Bi še dodala še kaj?

Josh: See ya!

Chris: Latress! (oba planeta v smeh)


Mitja Kšela

Mitja Kšela

« nazaj