Intervjuji

Modern Life is War

Modern Life is War so skupina, ki je kot mnoge druge, že odigrala zadnji koncert in se nato vrnila na odre. Skupina je svoj razpad naznanila leta 2008 in nato stagnirala nekje 5 let, ko so na 1. april 2013 sporočili, da se vračajo z novim albumom in z obuditvijo odrske prisotnosti. Novico sem sprejel mešanih občutkov, a ko sem slišal album Fever Hunting, me je pomirilo, saj skupina nadaljuje točno tam kjer je nehala. Intervju se je zgodil v dunajski Areni, kjer so odigrali enega izmed 10 koncertov v sklopu evropske turneje leta 2015. Govora je bilo o razpadu, ponovno združitvi, odnosih v skupini in seveda o sami glasbi skupine. Intervju je potekal s pevcem Jeffreyem, prisostoval pa je tudi kitarist Chris, ki je pa bil redko beseden.

 

Začniva z nekoliko provaktivnim vprašanjem. Nekje sem zasledil, da si povedal, da je skupina imela čas in prostor, za katera pa si leta 2008 čutil, da ju več ni in posledično ni več prostora za skupino Modern Life is War. Kako gledaš na te besede danes?

Seveda. Mislim, da te besee še vedno veljajo za tisti določeni čas. Moj prijatelj Chris tukaj in vsi ostali člani, ki danes igrajo ta koncert na Dunaju, ustvarjajo novo ploščo in nasploh vse, kar se tiče skupine od kar smo se vrnili, so tudi ustanovni člani skupine. Matta, našega kitarista, smo izgubili kmalu po izdaji albuma Witness in Chrisa tik pred izdajo albuma Midnight in America. Takrat sta oba naletela na nepremostljive zadeve v svojih življenjih. Chris se je odselil in poročil, se zaljubil in čisto iskreno, takrat je skupina bila vse v naših življenjih. Na njo smo se zanašali za preživetje in zato smo tudi toliko koncertirali. Sam takrat nisem počel nič drugega. Ko smo izgubili ta dva člana, se je vzdušje v skupini spremenilo. Bili smo skupina, ki temelji na kemiji med ustanovnimi člani in vse skupaj temelji na kraju iz katerega prihajamo, Marshalltown, Iowa. Vzdušje ni bilo slabo, ampak občutek je bil drugačen. Pritisk, da si celo leto na turneji, da ustvariš dovolj dobička, da plačaš račune in preživiš na turneji. Vse to je preveč vplivalo na naše odločitve in tega me je bilo strah. V smislu, da pač moramo generirati določeno količino zaslužka, da moramo sprejeti določene ponujene turneje, ki nam niso bile pogodu, vse zato, da bo skupina preživela. Takrat sem začel dobivati občutek, da je vse skupaj spolzelo izpod nadzora, da to ni to, kar sem želel s skupino, da to ni izvirna ideja skupine in da v tem ni tiste energije, ki smo je vsi iskali. Zato se mi je vse skupaj takrat zdelo kot pravilen izhod. Mislim, da smo takrat vsi potrebovali nekaj premora, da ugotovimo, kar si res želimo. Ko se je to zgodilo, smo se lahko vrnili in sedaj smo skupina, ki smo si je vedno želeli.

 

Kdo je dobil idejo, da objavite ponovno vstajo na prvi april? To je bila precej nesramna poteza.

(smeh). Takrat smo že imeli pesmi za novi album Fever Hunting in smo skušali vse skupaj zadržati zase, ker smo želeli najprej posneti album in se vrniti z novim izdelkom in vsemu skupaj dodati nekaj smisla. Nismo želeli, da bi vse skupaj bile le govorice o ponovnem igranju, ampak, da se vrnemo kot prava delujoča skupina. In ker je vse skupaj prišlo do meje, da se je začelo ugibati zakaj se toliko družimo in so ljudje že povezali vse skupaj in prišli do zaključka, smo tudi sami morali nekaj povedati. Tako je prišlo do tega, da smo morali nekaj izdati v tistem tednu, ki je po naključju bil tudi prvi teden aprila, zato smo bili mnenja, da bo hkrati smešno in grozno in smo to tudi izpeljali.

 

In obvestilo, da igrate na This is Hardcore je sledilo takoj za tem, ne?

Drži.

 

Chris: Le nekaj ur za tem.

 

Medtem, ko ste bili na odmoru, a si kdaj razmišljal o skupini in o tem, da bi se ponovno zbrali?

Ne, res nisem. Vse skupaj se je začelo tako, da sva se s Chrisom pogovarjala po telefonu, čisto kot prijatelja. Pogovor ni imel veze s skupino, ampak Chris je izrazil, da pogreša igranje in da pogreša ustvarjanje novih pesmi in druženje in podobne zadeve. Vprašal me je, če bi me zanimalo ponovno igranje in sem privolil, ampak samo v primeru, da se odločimo in posnamemo novi album. Rekel sem, da počakamo in vidimo kakšnega mnenja so ostali člani in da toliko počakava. On je medtem poklical še ostale člane in vsi so bili takoj za in tako je prišlo do te obuditve. Vse skupaj se je poklopilo in nihče tega ni mogel predvideti, ampak tako se je zgodilo.

 

Kako bi opisal stanje skupine sedaj? Ste aktivna skupina, skupina, ki bo aktivna samo na turnejah, skupina, ki bo odigrala le nekaj kratkih turnej ali še katera druga opcija?

Da, letos bomo odigrali 25 koncertov, deset od teh je ta turneja in nato bomo odigrali nekaj koncertov doma v ZDA in nekaj festivalov, zato mislim, da smo aktivna skupina. Govorimo na tedenski bazi in vedno se pogovarjamo o ustvarjanju novih pesmi, zato nas smatram za aktivno skupino. Koncerti so razporejeni skozi celo leto in nameravamo izdati tudi novo glasbo. Je pa res, da se na skupino ne zanašamo več za preživetje, zato tudi ne bomo na turnejah cel čas. Vsi imamo službe, delo in podobno.

 

Ker si že sam omenil, kako je pa z novim albumom, kako napredujete?

Trajalo bo vsaj še nekaj časa, niti še ne vemo če bo oz. v kakšnem formatu bo prišlo do izdaje, koliko bo pesmi in podobno. Vsi smo že prispevali nekaj idej in že pišem besedila in se že pogovarjamo o glasbi. Zaenkrat še ni končana nobena pesem in ni dodelana nobena ideja. Zato bo treba počakati še nekaj časa, ampak rad bi si predstavljal, da zagotovo nekje naslednje leto. Bilo bi fino, če bi nam uspelo izdati kaj prej, ampak naslednje leto boste od nas zagotovo slišali kaj novega.

 

Kako se počutite na turneji danes, v primerjavi z dnevi, ko ste počeli le to?

Meni je super, saj mi je vedno bilo všeč na turnejah. Danes je vse skupaj bolj posebno, saj igramo manj koncertov in tako je vsak koncert posebej nekaj posebnega in se nam bolj vtisne v spomin. Danes se ne počutim kot, da je vse skupaj služba, sem zelo vessel, ko vidim ostale fante. Vsi smo zelo zaposleni in zato se imamo super, ko se zberemo in smo skupaj in se lahko sprostimo.

 

Spregovoriva še o vaših rednih službah, a ste vsi zaposleni?

Da.

 

Ti delaš tudi kot DJ, če se ne motim?

Tako je, tudi DJ-jam. To je še ena stvar, ki mi prinese nekaj denarja, ampak se na to ne zanašam. Počel sem že mnogo različnih stvari medtem, ko je skupina bila na nižjih stopnjah ustvarjanja, ampak v zadnjem času se ubadam s svetovanjem težavni mladini. To počnem zadnjih nekaj mesecev in mi je zelo všeč. Chris je računalniški programer, za kar se je tudi izšolal. Izšolal se je pred nastankom skupine, zato se sedaj ukvarja s tem in je zelo dober. John vozi tovarnjak, tistega velika, s priklopom. To počne že vse od kar smo končali z igranjem. Tyler je dostavljalec pic v našem domačem kraju in Matt živi v Los Angelesu in dela za Kings Road, kar je podružnica Epitaph in tam ima redno službo. Seveda ne smem pozabiti, da igra v skupini Only Crime. Tako je to, vsi smo zaposleni in doma nam trenutno gre dobro.

 

Omenil si svetovanje težavni mladini. Ali bi lahko potegnil kake vzporednice s tem, da si sam odraščal v punk hardcore sceni, ali jim lahko kako pomagaš z lastnimi izkušnjami in tem kar si sam doživel?

Mislim, da res. Diplomo sem napisal kmalu po tem, ko smo začeli s skupino. Iz sociologije, se pravi, da jo imam že nekaj časa, ampak, ko sem diplomiral, se nisem počutil dovolj odraslo, oz. kot popolna osebnost, ki bi lahko drugim pomagala pri njihovih težavah. Ta tema se mi zdi zelo pomembna. Menim, da sem v letih sodelovanja pri skupini in spoznavanja sveta med turnejami, med ustvarjanjem glasbe, kako se obnašati v določenih prijateljskih razmerjih, ko si neprestanoma na turneji, hitro odrastel. Iz teh izkušenj sem se veliko naučil in sem odrastel kot osebnost. Sedaj se počutim sposobnega za svetovanje in pomaganje tem mladostnikom pri njihovih vsakdanjih težavah. Še vedno se tudi sam soočam s težavami, ampak vseeno se počutim sposobnega, da pomagam drugim, kar pa se pri 23-ih zagotovo nisem. 

 

Pa spregovoriva še kaj o vaši glasbi. Če začneva pri Midnight in America, imam občutek, da je ta album nekoliko lahkotnejše narave kot Witness. Pri Witness se vidi, da je album nastal s težavo, tudi pri obravnavanih temah, medtem, ko Midnight in America deluje v primerjavi precej lahkotno. Kako pa bi uvrstil Fever Hunting? Če bi moral uporabiti eno besedo, katera bi ta beseda bila?

Z eno besedo? (smeh) Naj omenim, da je Midnight in America album na katerega sem zelo ponosen. Kot sem omenil je album bil posnet z dvema drugima članoma, kar se zagotovo pozna na končnem izdelku. Zame, čeprav velikokrat pišem o osebnih zadevah, čustveno težkih stvareh, ne maram manipuliranja s poslušalci. Ko pišem, ne razmišljam o tem ali se bo to dotaknilo poslušalcev ali ne. Ko sem pisal besedila za Midnight in America nisem imel nobenih čustvenih težav, oz. sem se vseh znebil pri pisanju Witness, zato sem pač pisal o drugih stvareh. Nekaterih se je to dotaknilo, drugih spet ne, ampak sem ponosen na ta album. Je pa album bolj punkersko usmerjeno, bolj rock and roll, ampak to je posledica glasbe, ki smo jo poslušali v tistem času in tudi dveh prišlekov v skupino. Fever Hunting bi poimenoval z besedo izpolnitev, to bi bila ta beseda.  Je pravi album skupine Modern Life is War in razumem, če nekaterim poslušalcem Midnight in America ne spada v naš repertoar, sam na to niti malo ne gledam tako, ampak razumem, če kdo to tako doživlja. Fever Hunting je album, ki je nastal z ljudmi, katerih mesto je v tej skupini in je ključnega pomena za nas. Kar smo imeli za povedati je še vedno relevantno in kar se je zgodilo, vsa zadeva okoli konca skupine in s Fever Hunting, četudi še nameravamo nadaljevati, ampak, če bi vse skupaj končali s tem albumom imam občutek, da smo povedali to kar smo si zadali. Če bi ta album bil zadnja zadeva, ki smo jo kdajkoli izdali. To bi bil moj odgovor na to vprašanje.

 

Na kaj točno pa se sploh nanaša naslov Fever Hunting?

Je dokaj čuden naslov. Meni samemu, ko imaš res hudo vročino in si posledično dezorientiran, ko se počutiš, da nisi popolnoma pri sebi, ko se počutiš kot da telo in um nista eno in z naslovom ciljam na ta občutek. Ta občutek odtujenosti od okolja, prihodnosti, sveta v katerem živiš. Nato pa kombinacija z besedo lov, s katero želim izraziti to repeticijo tega občutka. Tisto življenje, polno smisla, ki ga iščemo celotno življenje. In pa tudi občutek sprejetja, o čem govori pesem Health, Wealth and Peace in o tem, da je ta lov sestaven in pomemben del življenja. Smisel ni v zmagi, v tem občutku, da to željeno stvar dosežeš, ampak v tem lovu le-te. V tem občutku izgubljenosti in dezorientacije, v tem, da se vedno počutiš kot da nisi del tega sveta. In vedno boš v stanju tega lova in to se ne bo končalo in to je ta del besedila “the fever hunt rages on”. V nasprotju tega pričakovanja končne zmage, ampak da uživaš sedanji trenutek, da uživaš v tem boju.

 

Že prva pesem Old Fears, New Frontiers se dotakne tega občutka, da je še vedno vse enako in da ni prišlo do nikakršne pretresljive spremembe.

Tako je.

 

Bi se strinjal, če rečem, da že ta pesem opiše temo albuma in napove kaj bo sledilo?

Bi, če bi lahko vse skupaj povzel, bi to bilo to. V samih besedilih je zajeto veliko podtem in različnih stvari, ampak če iščeš celotno povezavo je to zagotovo zelo blizu tega kar sem želel povedati.

 

Nedavno ste objavili, da ponovno izdajate album Witness in to v povsem novi luči. O čem natančno je govora?

Vse se je začelo tako, da nas je ena založba opozorila na dejstvo, da bo album letos star deset let. In zagotovo je to album, s katerim se je največ naših poslušalcev povezalo in je album, ki je najboljše sprejet tudi med kritiki. Sam imam mešane občutke glede samega praznovanja desete obletnice. Nočem biti preveč nostalgičen, saj bi to pomenilo, da naša skupino postaljam v preteklost. Obenem pa sem zelo ponosen na ta album, ker smo veliko pretrpeli med samim nastajanjem in zato, da je album sploh bil izdan. Celotni proces nas je skoraj stal skupine in prijateljstva. Samo dejstvo, da smo danes tukaj kot prijatelji, da še vedno počnemo to, da smo kreativni in da smo preživeli vse to in smo še vedno tukaj, je nekaj kar je vsekakor vredno praznovati. Ne bo ponovno izdaja albuma, ampak preprosto nekaj novega. Je kar je, če bodo ljudje kupili v redu, če ne, pa tudi ok. Če že imaš kopijo albuma in ne boš želel še ene, popolnoma razumem.

 

Vse skupaj bo imelo bolj zbirateljsko vrednost.

Tako je. Nekateri imajo to zelo radi, spet drugi niti malo. V ta namen bomo tudi poleti odigrali nekaj koncertov, da obeležimo to obletnico in po tem gremo naprej kot skupina. Mislim, da bo vse skupaj izpadlo super.

 

Na teh omenjenih koncertih boste album odigrali v celoti, ne? Kako ste se pa odločili za ta izbrana mesta?

Tako je, to drži. Vedno radi igramo doma, zato vedno igramo v Iowi, domači državi. Lani smo imeli napovedane koncerte v Minneapolissu in Saint Louisu, ampak smo na žalost zaradi nekaterih stvari morali koncerte odpovedati. Zato sta ti dve državi avtomatsko bili takoj zraven, saj moramo nadomestiti odpadle datume. Kar se tiče vzhodne obale ZDA je pa tako, da so mesta tako geografsko koncentrirana, da se koncertov lahko udeleži veliko število ljudi. Tam smo tudi dovolj veliko ime, da pripeljemo veliko množico in nam ni težava igrati v takih mestih. Moramo pa na vse gledati s stališča časa in smisla, ker realno gledano nimamo časa za polno turnejo po ZDA, zato moramo strateško planirati koncerte in izbrati mesta, kjer lahko napolnimo dvorane. Seveda je tudi vse povezano s stroški in hitrim potovanjem do teh mest, kar nam pomeni manjše stroške in več koncertov.

 

Še nekaj besed o vašem prvem koncertu po vrnitvi na festivalu This is Hardcore. Ste čutili kaj treme, saj ste se komaj vrnili in tudi množica obiskovalcev je bila kar precejšnja. Sam sem videl videoposnetek in vse skupaj je izgledalo fantastično.

Mislim, da se je vsak počutil nekoliko drugače. Sam sem bil izjemno nervozen in sem res zgubil veliko živcev. Svoj prvi koncert po povratku smo želeli odigrati doma in Joe, organizator This is Hardcore, me je poklical in me bolj kot ne, prepričal v to, da igramo tam. In tako je bilo. Bila pa je res velika množica, ena izmed večjih pred katerimi smo sploh kdaj igrali. Ko smo prišli na oder je bilo vse skupaj veliko boljše od samega čakanja na koncert. V času pred nastopom sem bil nejevoljen in tudi želodec mi ni dal miru, ampak ko smo se postavili na oder je bilo vse po starem.

 

Se vam je zdelo, da je bil povratek uspešen?

Vsekakor. Bilo je res neverjetno.

 

Chris, bi ti kaj dodal?

Sam si videl video in veš kako je bilo. (smeh) Verjetno največja množica pred katero smo igrali in tudi najboljši sprejem, kar smo ga kdajkoli doživeli, v vseh teh letih igranja.

 

Jeff: Množica, ki je bila tako navdušena, če sem za trenutek nehal peti, so besede prišle kar od njih. Bilo je res divje.

 

Še zadnje besede?

Pozdrav vsem v Slovenijo. Upam, da se kdaj oglasimo tudi pri vas. Vsekakor želimo igrati v državah, kjer do sedaj še nismo, ampak smo vseeno malce omejeni. Hvala vsem, ki to berete in upam, da imate vsi skupine in da se zabavate in podpirate punk sceno.


Mitja Kšela


« nazaj