Intervjuji

Lagwagon

Ko pogovor nanese na punk rock sceno, predvsem kaliforijsko punk rock sceno devetdesetih let prejšnjega stoletja, so Lagwagon ime katerega zagotovo ne gre izpustiti. Prav oni so namreč ena izmed skupin, ki je pomagalo kalifornijsko skate punk sceno zapisati v zgodovino punk rocka z zlatimi črkami. Skupina je aktivna že tretje desetletje in naj omenim, da si svojega drugega desetletja življenja nikakor ne morem predstavljati brez njih. Med drugim so bili prva skupina sedaj že legendarne založbe Fat Wreck Chords in po vseh the letih še vedno ostajajo zvesti tej isti založbi. Prvo ime skupine Lagwagon je Joey Cape, pevec, pisec besedil in pesmi. Z Joeyem sem imel priložnost opraviti intervju v Kinu Šiška, 1. aprila, ko se je skupina v sklopu turneje že drugo leto zapored ustavila tudi v Sloveniji. Najlepša hvala tudi Andreju Sevšku, ki mi je pomagal pri organizaciji intervjuja. Z Joeyem sva nekoliko več časa namenila zadnjemu albumu, ki je izšel lani, rekla nekaj besed tudi o drugih stvareh, a ker se je Joey kar razgovoril in časa ni bilo na pretek, je ostalo vprašanj še vsaj za nekaj takih intervjujev.

 

Kako dolgo ste že skupina ali ste mogoče celo novi na sceni? (smeh)

O moj bog, tukaj se poslovim in odidem. Imej se fino! (smeh)

 

Nekaj besed o tej turneji na katero ste prvič v Evropo popeljali Western Addiction, družbo pa vam delajo prijatelji the Flatliners? Je mogoče to nek Fat tour paket, kot smo jih poznali nekoč?

Na nek način res, sploh nisem pomislil na to. Ti dve skupini sta nam zelo všeč in tudi njihova glasba in so res super ljudje. Fante iz skupine Western Addiction poznam že zelo dolgo časa in so res dobri prijatelji, razen novega basista Tonya (ta je medtem ležal v bean bagu in sploh ni sledil pogovoru), ki ga ne poznam tako dobro. On je nesramen in se vedno želi tepsti in podobne vragolije.

 

Medtem je Ken iz skupine Western Addiction ujel del pogovora in vprašal o čem se pogovarjava.

Eh, nič, pravkar sem pripovedoval o novem basistu Western Addiction.

 

Ken: Se spomniš, ko sva se tepla v tvojih sanjah? Pretepel me je.

 

Kdo je zmagal?

Jaz sem bil zmagovalec.

 

To je bil spopad malih ljudi ali kako? (smeh)

Pa tudi nasilje iz sovražja. Celi čas sem kričal to imaš za Pearl Harbor. (smeh) Hecam se, ni bilo tako. (smeh) Celi čas me je nekaj dražil in bila sva otroka in kar ni prenehal in je drezal vame in se norčeval. Zelo čudne sanje. Ken je res prijazna oseba in jaz se sploh ne tepem, zato je bilo toliko bolj čudno. Kje sva ostala?

 

Pri turneji.

Aham, Western Addiction so res dobri fantje, zelo dobri fantje in the Flatliners, seveda, prijazni in čudoviti kanadski dečki in njihov šov mi je res super. So super skupina. Mi je kar malo žal zate, da jih zamujaš. Zgoraj igra res dobra skupina.

 

Hvala, bom preživel. Kdo je pa kriv, da jih ne morem gledati?

Saj res, ker sem spremenil čas intervjuja. (smeh) Ok, potem pa kar pohitiva.

 

Ne morem mimo dejstva, da ste pravkar potrdili turnejo po Združenem kraljestvu, s še dvema skupinama, NOFX in Alkaline Trio. Kako se spremeni dinamika, ko iz headlinerja postanete band, ki stopi na oder prvi?

Obe skupini sta v Združenem kraljestvu večji od nas.

 

Kako vam je všeč biti na turneji s takimi bendi, pa tudi vaš šef je poleg?

Heh, moj šef. Tam je moj pravi šef, Chad, ki nekako bolj kot ne skrbi za Fat zadnje čase. Oba benda sta dokaj stara in to so ljudje s katerimi se poznamo že zelo dolgo časa. So že skoraj družina in posebej celotna zasedba, ki skrbi za NOFX je ista skupina, ki skrbi za Me First and the Gimme Gimmes, pri katerih prav tako igram. S temi ljudmi že tako ali tako preživim ogromno časa. Mislim, da bo vse super čudovito in predvsem zelo zabavno. Seveda so tudi Alkaline Trio v redu ljudje in skupina. Sem v priačakovanju in navdušen, mislim, da bo super, čeprav, če sem iskren se zadnje čase ne navdušujem nad turnejami. Konec koncev to počnem že kar lep čas in z obema skupina smi preigrali že mnogo odrov. Z NOFX…

 

Ampak na turneji pa že lep čas niste bili skupaj.

Smo pa igrali skupaj na festivalih v zadnjih letih.

 

Kot na primer lanski Punk Rock Holiday.

In še nekaj jih je bilo. Skupno igranje nam vsekakor ni neznanka. Ta turneja na kateri smo trenutno je veliko bolj zanimiva, vsaj s stališča nekaj novega. Western Addicition, ko so oni izdali svoj album Cognicide, mi je bil zelo všeč in smo jih poskušali vzeti na turnejo, a takrat so vsi delali pri založbi Fat Wreck in ko sem vprašal Mikea, je hitro zavrnil idejo, češ, da bi založba trpela. In sedaj 12 let pozneje, nam je to končno uspelo.

  

A se bo turneja z NOFX in Alkaline trio vseeno kaj razlikovala od starih dni? Ste vendarle modrejši in starejši?

Igramo v dvoranah in klubih, ki smo jih redno obiskovali. Mislim, da ne, čeprav je moja skupina boljša kot kdajkoli prej, vsaj mislim tako. Ne, sem prepričan. Še vedno premoremo veliko energije. Danes sem bil utrujen, ampak to ne pomeni, da bom na odru tudi tak.

 

V tem času so se vsi ostali člani Lagwagon in Western Addiction odpravili gledat the Flatliners, ker so baje imeli pripravljeno nekaj posebnega, če je do tega prišlo, žal ne vem. Zaradi tega je pogovor krenil v drugo smer, a sva se dokaj hitro vrnila k stvari.

 

Saj si vendarle profesionalec in to počneš že večji del svojega življenja.

Tako je in to me nekako prebudi. Zato mislim, da ne bo nič kaj drugače. Razlika bo edino v tem, da to počnemo že lep čas in smo se na to nekako navadili. V veliko pogledih bo tako kot vedno. Veliko istih dvoran, klubov, ki jih obiskujemo že dobrih 20 let. Kar je čudno je to, da naš bend postane malo večji v nekaterih državah in potem v istih državah čez nekaj let izgubimo nekaj poslušalstva. Ni nič kaj radikalnega, ta sprememba, ampak… Vse je ok, super mi je.

 

Ok, pa spregovoriva še o tvojem bendu. Lani ste izdali album Hang in od zadnje prave izdaje je minilo dolgih 9 let. Ob poslušanju I Think My Older Brother Used to Listen to Lagwagon sem imel občutek, da je nekako prisiljena zadeva.

 

Se strinjam.

 

Zdi se mi tudi, da je album bolj otožen in žalosten od prejšnjih. Začniva na začetku, kdaj je album začel nastajati?

Vse skupaj se je začelo dobri dve leti nazaj. Takrat smo bili na turnejo v podporo box seta, ki smo ga pravkar izdali. Box set je bil zanimiva zadeva, saj je tako mene, kot cele skupino prisilil v to, da smo se ponovno poglobili v pesmi, ki so nastale že kar lep čas nazaj. Vsi člani smo se ponovno morali naučiti vseh pesmi iz začetka našega obstoja, ker s časoma pač pozabiš vse skupaj. Box set sva naredila midva s Chadom. Za celotni process sva potrebala nekaj let, a je bilo vse skupaj zelo zabavno, nato pa smo šli na turnejo, kjer smo igrali večinoma stare pesmi. Na tej turneji je prišlo do zanimive zadeve, saj sem začel opazovati kako smo dobili novi zagon in na kak način pravzaprav delujemo. Ob tem spoznanju, smo dobili tudi veliko energije in neko novo vez, ki je v meni spodbudila žilico in idejo o novem albumu in novih pesmih. Celotni proces pisanja Hang je bil drugačen od ostalih, saj smo pri ustvarjanju sodelovali prav vsi. V preteklosti sem sam poskrbel za aranžmaje, za potek pesmi, za vse refrene, prehode in besedila in imel tudi že pripravljene vse melodije. Vse ideje glede bobnov, basa, kitare in vse vokalne melodije, vse sem imel pripravljeno. Nato sem ponavadi vse skupaj predstavil še ostalim članom, ki so pa bolj ali ne sprejeli z odprtimi rokami in bili navdušeni. Seveda je prišlo do kakih malih sprememb, a nobene drastične. Tokrat sem spoznal, da imam ob sebi dobre in izkušene glasbenike in da mi pravzaprav lahko samo koristi, če jih vključim v svoj ustvarjalni proces. In tako smo tudi naredili, za nekaj mesecev smo se zaprli v sobo, kjer smo pilili moje ideje. Imel sem nekaj idej, a nobene pesem ni bila popolnoma napisana in zaključena. Mogoče ena ali dve, ampak tudi tam smo dodali nekaj delov in imeli smo veliko odprtih pogovorov. Ugotovil sem, da zaradi tega tudi nisem čutil pritiska ob pisanju tega albuma. Vsi, vključno z mano, smo bili pripravljeni sprejeti ideje drugih in zato mislim, da je to tudi naš najboljši album. Menim, da album zveni natančno tako kot danes delujemo kot skupina. Ideja je, da ne narediš albuma, pri katerem že vnaprej nekaj računaš, ampak, da narediš album, ki predstavlja tebe in skupino, ker potem boš iz sebe potegnil tisto najboljše kar lahko v tem trenutku tudi ponudiš. Tako je nastal Hang in predstavlja natančno to kar želimo, da predstavlja, predstavlja Lagwagon in vsakega posameznega člana obenem.

 

Celota pa je tudi konceptualen izdelek, ali ne?

Do določene mere, drži.

 

Tudi Resolve je bil konceptualni album…

Seveda, napisan kot poklon Derricku.

 

S Hang sem dobil občutek, da je album še bolj celovit izdelek in da je sosledje še bolj strnjeno.

Vse skupaj sem napisal nekje 20 besedil in na koncu smo končali z 10-imi besedili oz. 11-imi. Na albumu je 12 pesmi, a sta dve povezani v eno. Imel sem idejo, da vse skupaj povežem s pomočjo določenih literarnih sredstev, s pomočjo ponavljanja določenih besed, s pomočjo ponavaljanja besede čebela. Ponavljanje besede čebela je pravzaprav v opomin in upodobitev teh majhnih, a izredno pomembnih žuželk. Ubijamo te majhna nedolžna bitja in brez njih ne moremo preživeti. Čebela je tudi eden izmed prvih stikov z bolečino, saj prav čebelji pik poskrbi za to izkušnjo. In fascinanto mi je to, da se kot otrok podiš po dvorišču za temi lepimi žuželkami, ki te lahko pičijo, ampak so hkrati dokaj nenevarne. Nekako sem nad njimi fasciniran, predvsem danes, ko izginjajo. Morali bomo najti način kako oplojevati rastline brez pomoči čebel, ki prenašajo cvetni prah in the posledic se nikakor ne zavedamo dovolj in nam ni jasno kaj lahko to prinese. Če čebele izumrejo bodo posledice nepredstavljive za nas. Te majhne žuželke lahko prinesejo hitrejše in večje spremembe kot pa taljenje polarnega ledu in posledični dvig gladine morja. Te stvari na srečo trajajo dalj časa, ampak čebele pa lahko prinesejo zelo hitro katastrofalno spremembo. To mi res osupne. Se pravi to so te ideje, ki se ponavljajo, hkrati pa sem želel tudi imeti neko jedro albuma oz. osrednjo idejo in zame je to empatija, sočutje. Želel sem, da je celotni album napisan v istem tonu. Trenutno sem v fazi opazovanja sveta v katerem odrašča moja hči in to je tudi eden izmed razlogov za te teme. Vse skupaj je veliko jeznih besedil, vse skupaj pa povezuje ideje, da ljudje vse bolj prelagajo odgovornost in se ji odrekajo in vse več je izginjanja sočutja, kar je zelo pomembno. Odgovornost je vedno igrala veliko vlogo pri ljudeh. Imam občutek, da mislimo, da smo tako razviti, da nam pripada prav vse. Sam tega ne verjamem. Sočutje je še večji problem, saj brez le-tega nikoli ne bomo cenili znanja starejših ljudi, kar pa je zagotovo pogoj za preživetje vrste in vsekakor se moramo učiti iz preteklih napak zgodovine. Seveda nam je tudi vseeno za zgodovino, kar je preprosto noro. Samo v svojem življenju sem videl ponavaljanje iste napake najmanj že štiri krat. In ponavlja se vedno hitreje, cikel je vedno krajši. Zdi se mi, da se napake ponavaljajo že na vsakih pet let. Kaj je narobe z nami? Ali nismo pravkar poskusili tega? In države kar ponavljajo napake, ZDA na primer. Saj si tudi že sam izkusil to, ste bili socialistična država, nato pa je vse skupaj prevzel kapitalizem. To ni nič novega, ampak je še vedno zanimivo. Vsi samo želimo in vedno želimo več.

 

Posledica kapitalizma pač.

Tako je, ljudem je všeč ideja, da lahko dobijo še več. To je svet, ki doleti ljudi, ki stremijo samo za bogastvom, premoženjem, kar je tudi del besedila na albumu. Vse skupaj mi je skrb vzbujajoče in ta odsotnost sočutja in ne upoštevanje zgodovine in starejših, o katerih govorim na albumu so stvari, ki me prestrašijo in zaradi katerih se bojim za svojo hčerko in nikakor si ne želim, da bi odraščala v tem svetu. Sprašujem se ali lahko kaj naredi glede tega?

 

Zdi se mi, da na album opisuješ svet okoli sebe, v skoraj tretji osebi in zato se mi zdi, da albumu primanjkuje občutkov in čustev.

Do določene mere se strinjam s tabo, zanimiva opazka. Ne vem. Po drugi strain pa se mi zdi, da je to najbolj osebni album, ker… nikoli do sedaj nisem pisal o the stvareh, ker se vse skupaj preveč približa politično sferi, katere se načeloma izogibam. Načeloma pišem o ljudeh, ki sem jih izgubil, o izgubljeni ljubezni in se strinjam, da so to bolj čustvene zadeve, ker prihajo direktno iz srca. Ampak trenutno me to ne prevzema tako kot me prevzemajo te ideje, ki sem jih izrazil na albumu in me vsekakor bolj preganjajo. Ko izgubiš bližnjega te preganja vse življenje, ampak se naučiš živeti brez te osebe, potem ko končaš z žalovanjem. V sebi najdeš občutek veselja, da si sploh imel možnost poznati to osebo. Napisal sem tudi prenekatero pesem o zlomljenjem srcu in o ljudeh, ki niso zvesti. To so stvari od katerih si opomoremo. Ampak smer v katero gre naš planet in upam, da moja hči ne umre pred mano.

 

V upanju, da res ne.

Tako, v upanje le tega. Nočem je preživeti, je zelo zdrava in pametna, ampak ta težava s svetom se ne bo rešila in ne bo izginila sama od sebe. Na svetu je vedno več in več ljudi in tako tudi naravne zaloge ne bodo zadostovale za vselej. Priložnosti izginjajo. Z ženo sva dolga leta trdila, da ne bova imela otrok in ne zaradit ega, ker tega ne bi želela, saj sva oba iz družin, ki držijo skupaj in se razumejo. Ko prideš v določena leta, se zdi, da je tvoj edini namen na svetu, da se razmnožiš, kar je čisto človeško. Kljub temu sva se z ženo dolgo odločala glede tega, saj nisva želela spočeti otroka, ker naju ta svet straši. Ampak nato sva oba prišla do zaključka, da ljubezen, ki jo čutiš do lastnega otroka pretehta ta strah in ta nova ljubezen te popolnoma zasvoji. Ta občutek, ki ga dobiš oz. nagrada ljubezni otroka, kar je težko obrazložiti, ampak občutek je res izjemen. In to preseže vse težave, ker obstaja svet, ki nima ničesar skupnega s tem drugim svetom. Sem že filozofski.

 

Svet znotraj nekega sveta.

Točno v tem svetu želim živeti.  Ampak vsake toliko, ko se na primer sprehajam s hčerko po ulici in medtem pa kak obupni človek naredi kakšno grozno stvar pred njo, ne da bi se oziral na njena leta in mislim, da so ničvredni ljudje. (smeh) Ob takih dogodkih, se mi včasih zdi, da brez takih ljudi svet ne bi bil nič slabši. Priznam, da je to grozno razmišljanje, a to je kar občutim ob tem in moje reakcija na to je, ne vem, ne bi uporabil besede fašistično, ampak ob takih dogodkih skoraj postanem agresiven.

 

Razumem kaj misliš.

Mislim, da je to nekaj s čimer se lahko poistoveti večina ljudi, skoraj vsi.

 

To temo si že načel, naj nadaljujem še sam. Nekako se mi zdi, da sta dve pesmi, ki nekako ne spadata v koncept sočutja, empatije. Prva je One More Song, za katero vsi vemo, da je bila napisana za Tonya, v njegov spomin.

Tako je.

 

Druga pa je po mojem mnenju Drag.

Se strinjam, da Drag ni del te celote, a je glasbeno tako ustrezala, da je nismo mogli ne vključiti na album. Zgodba o nastanku Drag in Made of Broken Parts je sledeča, lirično. Made of Broken Parts besedilo je nastalo ob pisanju besedil za album, medtem, ko je Drag nastalo že prej. Ne vem, če je to del obstoja, da počnemo stvari, ki nas uničujejo, ampak to ni moj poskus upravičiti pesmi in jo stlačiti v celoto. Imaš prav, pametna opazka, mislim, da večina tega ne bi videla. Zgodba glede Drag je sledeča, ko sem pred mnogo leti začel še en projekt sem napisal dve, mogoče tri pesmi. Ena izmed the je bila Made of Broken Parts in druga je bila Drag. Obe sta zveneli kot novi Lagwagon pesmi in med procesom pisanja novega albuma, se seveda ozreš tudi po svojih kasetah (pokaže na diktafon). In našel sem kaseto, ki je vsebovala glasbo, a brez vokalov, se pravi samo glasbo. Bilo je natančno tako in ko sem jo našel, sem takoj bil mnenja, da bi super ustrezala tej naši smeri novega albuma. Odločil sem se, da odločitev prepustim ostalim članom, saj ne vedo, da obstaja že ena verzija, ker ne poslušajo mojih solo plošč. Ni jim znano, da že imam akustično verzijo te pesmi. Dal sem jim tisto verzijo brez vokalov in jim razložil, da sem to posnel že nekaj časa nazaj z bobnarjem, bas kitaro in kitaro in da se mi zdi, da zveni kot naš novi album. Vsi so bili takoj navdušeni in so pesem sprejeli odprtih rok. Zagotovo imaš prav glede te pesmi, ampak glede One More Song, pa bi lahko debatirala in naj ti povem zakaj. Mislim, da besedilo, imam občutek, da nisem najbolj zadel tistega kar sem želel povedati. Kar sem želel povedati s to pesmijo je to, da sama ideja za vzklikom One More Song je to, da bi želel slišati še več Tonyjevih pesmi, ampak kar želim povedati s tem je to, da mi je pravzaprav vseeno za pesmi. Če bi Tony še živel, bi z njim lahko preživel še en dan in mislim, da občutek izgube in žalovanje vseeno spada v to empatijo o kateri govoriva. In mislim, da je ideja te pesmi v tem, da sočustvujem z ljudmi, ki imajo radi Tonyjevo glasbo. In srečam veliko ljudi, ki mi tudi povedo, da pogrešajo njegovo glasbo in ga dejansko sploh niso poznali, oz. so ga poznali preko njegovih besed. Na to ne gledam kot nekaj slabega, v bistvu mi je zelo lepo, ne vem. Nisem imel namere napisati pesmi za Tonyja, ker se mi zdi, da ni besed, ki bi dodobra opisale najin odnos ali bile primerne za tribute. In to sem naredil že toliko krat, da se mi zdi, da več ne zadostuje. In tudi, ko pesmi igram v živo, se mi vedno zdi, da bi lahko bilo vedno bolje. Nikakor se ne more primerjati s čustvi, ki jih gojim, to je preprosto to. Ampak na koncu sem vseeno dobil idejo and sem jo izpeljal do konca. Razumeš? To je bila ena izmed zadnjih pesmi, ki je nastala že blizu snemanja. Sprva sem jo pokazal prijatelju, ki igra piano in s katerim zadnje čase veliko sodelujeva. Njegovo ime je Brian Wahlstrom in pomagal sem mu tudi pri njegovem albumu. In ker je sodelovanje bilo zelo plodno, sedaj kar redno sodelujeva, kar mi je zelo všeč, saj piano nekaj doda k moji glasbi. Akustična glasba je dokaj enodimenzionalna in z njegovo pomočjo glasba dobi določeno globino in struktura glasbe pride bolj do izraza. Vsaj sam mislim tako. Vse skupaj se mi zdi veliko boljše in tudi sam proces ustvarjanja je boljši. Brianu sem pokazal to pesem in mu razložil, da nisem načrtoval pesmi za Tonyja, ampak da vseeno želim slišati njegovo mnenje. Takoj mu je bila ena izmed najljubših pesmi na albumu in tako je žirija odločila, da jo vključimo na album.

 

Nazaj na Drag, kje si trenutno z odvisnostjo?

Pokaže na nikotinske žvečilne pred nama. Kaditi sem nehal pred petimi leti in takrat sem presdlal na te in se tako vsedel na novi vlak.

 

Povejva še nekaj besed o sami naslovnici albuma. Sam si že razložil čebele, kaj pa zanka? Kot si že tudi povedal uporabiš besedo hang (viseti op.a.) na večih mestih na albumu, ampak sama beseda skupaj z naslovnico ima samo eno samo pravo konotacijo.

Z zanko je tako…lahko se sam obesiš, lahko nekoga obesiš, lahko… čebele in ves ta odprti prostor. Sam v tem vidim tudi pridih narave. Drži? V zanki ni človeka. Vse skupaj mi je preprosto padlo v glavo in takoj sem vedel, da bi sama slika lahko bila zelo sporočilna in tako sem povedal skupini in nekaterim pri založbi in vsi so mislili, da se mi je zmešalo. Imelo so vso pravico, da to mislijo, ker ideja vsekakor ni vsakdanja. Poklical sem prijateljico, ki živi v Montani, ki ni gosto poseljena država in je zato zelo čudovita. Moj oče in njegova stran družine so se iz Italije preselili v Montano, kjer so delali na krompirjevih poljih, zato me država spomni tudi na zgodovino moje družine. Takoj, ko sem ji predstavil idejo je bila navdušena in se strinjala s tem, da mi naredi to sliko. Vprašal sem kje pa boš dobila zanko? Ni problema, mi je odgovorila, sosed jih dela. Res? Ja. Stanejo okrog 50 dolarjev. Povedal sem, da bom krill stroške in naj eno zanko tudi kupi.  Kaj pa čebele, me je še zanimalo? Poznam tri čebelarje, zato tudi to ne bo problem, je izstrelila. Nekje tri dni pozneje mi je že poslala sliko in to v neobdelani obliki. Mogoče je kaka barva malce izostrena, a to je to. Kar je slikala, sem tudi dobil, brez kakega photoshopa. Seveda sem bil nadvse navdušen, saj je slika izjemna in prijateljica je res super fotografinja. Bilo je celo boljše kot sem si predstavljal. Mi je zelo všeč in mislim, da še doda neko globino k besedilom.

 

Se strinjam, res je čudovita slika, ki zaokroži vse skupaj. Poleg vinilke Hang dobiš še dve pesmi na posebnem 7” plošku. A sta ti dve pesmi tudi del celotnega koncepta?

Pesem Exit igramo v živo že nekaj časa, a ko snemaš včasih na kakšno pesem povsem pozabiš. Dandanes je dobro imeti nek bonus material ob sami izdaji albuma in na to nas je opozoril Chad s Fat Wreck Chords. Komaj smo nabrali the 12 pesmi, ki so na albumu in res, da smo imeli eno pesem, ki je na albumu ni, a rabili smo dve. Pesem the Moral Compass, ki se na albumu ni znašla, bi lirično izjemno ustrezala konceptu, a glasbeno niti najmanj. Besedilo je v obliki pisma fantu in govori o njegovih starših. Na kratko, da naj zdrži vse pritiske, da mu bodo poskušali oprati možgane, da bo slej ali prej tudi sam mogel sprejeti težke odločitve in da svoje vzgoje in ideje staršev ne rabi prenesti na svoje otroke. Besedilo je zelo iskreno in tudi vsebuje čebelji pik, a iz nekoliko drugačne perspective. Glasbeno je pesem podobna glasbi Bob Moulda, neka rock’n’roll pesem, ki nikakor ne spade na naš album. Potem je zmes posegla neka višja sila, saj se nam je pokvaril trdi disk in edina zadeva, ki je bila izgubljena, so bili bobni za the Moral Compass in tako je bilo odločeno, da je ne bo albumu. Smešno je tudi to, da smo že sami iskali razloge, da je ne bi vključili.

 

Mislim, da je to bil kar dober znak, da ste naredili prav.

Res je bilo naključje.

 

Ali jo imaš namen uporabiti v prihodnosti?

Uporabil jo bom za svoj akustični projekt. V tej izvedbi zveni dobro, ampak v polni zasedbi pa se nekoliko izgubi. Zato jo je škoda. Rabili smo dve pesmi, rabili smo dve pesmi, ki bi ostali. Exit smo že igrali v živo. Ko je Tony preminil smo se odločili, da se naučimo vsaj eno pesem in tako je tudi bilo. Igrali smo jo na turnejah takoj po Tonyevi smrti in sedaj nam je to prišlo prav, da smo jo lahko na hitro tudi posneli.

 

Igrate še pa več Tonyevih pesmi, eno ste tudi celo posneli.

Posneli smo pesem the Discomfort Inn, ampak tu je treba razumeti, da je namen Tribute to Tony Sly bil to, da skupine posnamejo pesmi, ki jih je Tony posnel solo in da solo glasbeniki posnamejo pesmi, ki jih je Tony posnel z No Use for a Name, kar mi je bilo skrajno všeč. OSebno mi je bilo zelo všeč, da vzamemo pesem, ki je v originalu počasna in iz nje naredimo hitro punk pesem. Zato pesem Exit ne bi bila primerna, saj me moti, ko skupine vzamejo hitro in dobro pesem in naredijo podobno, če ne celo isto verzijo. Ampak mi smo jo že znali in ker smo rabili še dodatno pesem, smo jo tudi posneli. Sem vesel, da se je to zgodilo, saj je super pesem. Druga pesem, pa je pesem, ki jo poznam že iz otroštva. Je stara pesem iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Obstaja že tri, štiri ali pet verzij te pesmi, ampak original vsebuje veliko božjih prispodob in nato se je našel ta kantavtor iz San Francisca, Brett Dennen, ki je naredil priredbo tako, da je priredil besedilo tako, da je izločil vse verske elemente, saj je sam ateist. Njegova verzija mi je zelo všeč. In že od nekdaj se mi je zdelo, da bi bila to super punk pesem, ker ima popolno sosledje akordov, da postane hitra punk pesem in to mi je neznansko všeč. Je pa to pesem o dečku in njegovem počutju.

 

V tem trenutku je prišel do Joeya tour manager in ga obvestil, da se bo treba pripraviti za nastop.

 

Še zadnje vprašanje, kako napreduje naslednja solo plošča?

Imam napisane že vse pesmi, ampak besedil še nimam, ker imam težave. Predstavljajo mi težave in imam postavljen skrajni rok. Lagwagon smo veliko časa na turneji, zato imam samo 10 dni, da album posnamem. Ko se vrnemo s te turneje začnem s snemanjem in me skrbi, da še nimam besedil, kar me že kar malo skrbi.


Mitja Kšela

  


« nazaj