Intervjuji

It's Everyone Else

Kot neredni poslušalec takšne ali drugačne elektronike občasno intuitivno preposlušam kaj novega. Tako sem tudi naletel na prvenec dvojca It's Everyone Else. Silovitost njune glasbe me je presenetila. Nisem pričakoval takšen hardkor izbruh. Zgleda, da je zbledel spomin na generacijo digitalnega hardkora, ki so jo najbolj očitno predstavljali Atari Teenage Riot. In mogoče me je prav Pikin brutalni vokal spomnil nanje. Vendar so to samo podobnosti, ki se v glasbi pogosto nezavestno pojavljajo. Brez namena posnemanja že izdelanih vzorcev. It's Everyone Else so svoj planet, ki bo v kratkem izdal nov album New Religon pri dunajski založbi Noise Appeal, tako na vinilu kot v digitalni izdaji. Kar je nedvomno priložnost, da se njihova glasba sliši čim pogosteje. V spodnjem kiber pogovoru le nekaj o Lucijanu in Piki, ki tvorita It's Everyone Else, več pa boste izvedeli v njihovi glasbi. Prvi album lahko poslušate tukaj. Spodaj v pokušino, kaj lahko pričakujemo na novi izdaji.

 

V katerem trenutku se je porodilo sodelovanje med vama in nastanek It's Everyone Else? Kako sta se našla? Sta že prej obvladala synth?

Luci: Spoznala sva se preko skupnih prijateljev, do sodelovanja pa je prišlo po izmenjavi demo posnetkov po mejlu. Zelo hitro sva ugotovila, da so najine ideje kompatibilne in po dokaj kratkem času je že sledil prvi nastop, še pod imenom Hold Your Horses. Kasneje, ko se je najin zvok malo bolj oblikoval, sva se odločila, da se preimenujeva v It's Everyone Else. Osnove syntha in programiranje bobnov sva se naučila sama, sproti, kot je pač zahtevala inspiracija, obvladava pa še zdaleč ne. :)

Komu je namenjeno vajino ime It's Everyone Else?

Pika: It's everyone else je odgovor na vprašanje, ki si ga zastavi vsak dojemljiv človek vsaj enkrat v življenju, ko opazi, da so nekateri najbolj ustaljeni družbeni dogovori v bistvu nesmiselni.

Ko sem vaju prvič slišal, sem si rekel, da je to pravi elektro hardkor. Besno in glasno, brez kitar in bobnov. Za razliko od npr. New Wave Syria, ki so sprejemljivejši za širši okus, ali Wanda & Nova DeViator, ki so bolj art, sta vidva precej bolj agresivna in jezna. Zakaj elektronska glasba za izražanje besa? 

Luci: Najina glasba je odsev človeškega čustvovanja, ki je pogosto nasilno, čeprav večinoma ostane očem skrito. A izražanje besa ni najin edini oz. primarni namen. Tudi pri najnasilnejših strujah glasbe gre poleg besa tudi za posredovanje veselja, evforije, žalosti, nemoči ali političnega sporočila. Agresija vsemu temu samo še doda katarzičen element, pri tem pa ima lahko synth enako rušilno moč kot kitara. To, da pri nama ne gre le za izražanje besa, se da razbrati iz besedil, ki se nama zdijo zelo pomembna komponenta glasbe, a se jo žal velikokrat zanemarja, tako s strani poslušalcev kot ustvarjalcev.
Pika: Najin kreativni proces je zelo intuitiven in taka je bila tudi odločitev za elektronsko glasbo. Je pa res, da ima synth veliko različnih možnih zvokov in nastavitev, kar ti odpre ogromno možnosti, to pa je za duo zelo pomembno, ker sicer lahko sčasoma postaneš dolgočasen.

Že od daleč je slišati, da na vajino glasbo vplivajo različne glasbene zvrsti, tudi takšne, ki se le izjemoma poslužujejo sintetičnih zvokov.

Luci: Tukaj se lahko malenkost vrnem na prejšnje vprašanje, saj menim, da z zgoraj naštetimi bendi, razen konstelacije moški-ženska-synthi-odsotnost bobnarja, glasbeno nimava kaj dosti skupnega. Izhajava predvsem iz raznih derivatov alternativnega rocka, popa in hardcora, jaz pa tudi deloma iz black metala, »čiste« elektronike, če se malo nerodno izrazim, pa poslušava bolj malo.
Pika: Ko sva začela, sem poslušala zelo malo »nasilne« glasbe, kar sem vzela kot prednost, ker tisto, česar ne poznaš, ne moreš niti podzavestno kopirat. Ko so nama prvič rekli, da zveniva kot Atari Teenage Riot, sploh nisem vedela, kdo so. Zdaj sem v tem smislu malo bolj na tekočem, ampak navdih še vedno jemljem v življenju na splošno, ne samo v glasbi, ki jo poslušam.

Kako sta zadovoljna s prvim albumom in odzivi nanj? 

Luci: Odzivi so bili presenetljivo dobri, a z albumom osebno nisem 100% zadovoljen, predvsem v produkcijskem smislu, saj sva vse od snemanja do masteringa naredila sama, ko sva se v tem še zelo lovila, zato je zvok temu primerno surov in primaren. Kljub temu pa ne vem, če bi sploh kaj spremenil, saj naju je pripeljalo do tega, kjer sva zdaj. Od takrat sva precej napredovala in menim, da se to na novem albumu tudi čuti. Hočem biti v bendu, ki mu z vsako novo izdajo uspe narediti korak naprej in s tem ne mislim na vedno večjo prodajo.
Pika: Jaz prvega albuma sploh ne morem poslušat. :) Rada imam pesmi z njega in v živo jih še vedno z veseljem izvajam, poslušat pa jih ne morem. Ampak se strinjam z Lucijem, da ne bi ničesar spremenila.

 V katerih koncertnih prostorih se vajina godba najbolje obnese? Kar pomeni, da doseže največji učinek pri poslušalcih pod odrom, pa tudi pri izvajalcih na odru…

Luci: Najprimernejši in najprijetnejši so manjši klubi, kjer lahko igrava pod odrom in začutiva prisotnost obiskovalcev, saj se na odru počutiva odtujeno, kot da sva postavljena ne nek podest. S tem, da sva na istih tleh kot publika, poskušava povedat, da sva midva del njih in oni so del naju. Na velikih odrih se pa zelo hitro počutiš zelo distanciranega.
Pika: Ja, pod odrom je stik z obiskovalci bolj intimen, bolj neposreden.

 V kratkem bo izšla nova izdaja. Nam lahko povesta nekaj več o njej (kako je nastajala, kdo je pomagal…) in o koncertih, ki bodo spremljali to izdajo?

Luci: Novi album se imenuje New Religion in bo izšel aprila pri založbi Noise Appeal v obliki vinilke in kot download ter stream. Pesmi so nastajale tekom celotnega leta 2013, a sva večino stvari spesnila v novembru. Snemala sva novembra in decembra, synthe v dnevni sobi, vokale v omari spalnice, za mix in master pa je poskrbel Robi Bulešić. S koncerti začneva 16. aprila v Grazu, 17. aprila pa bo v Gromki uradni release party v sklopu Indie-Grad zgoščenke, potem pa se skupaj z N'tokom odpravimo naprej v Avstrijo, Hrvaško, Nemčijo, Nizozemsko, Francijo in Češko. Ta turneja se je razvila nekako sama od sebe. Po najinem špilu na festivalu Waves smo oboji dobili ponudbo za koncert v Rotterdamu, ker pa je pot iz Ljubljane do Nizozemske dolga, smo se odločili, da poskušamo dobiti še nekaj koncertov na poti. Ko smo začeli pošiljat mejle za booking, smo dobili veliko več pozitivnih odzivov kot pričakovano, zato smo prvotno en koncert razširili kar na evropsko turnejo. :)
Pika: Ta album je veliko bolj konceptualen od prvega. Veliko pesmi sva zavrgla, ker sva hotela ohraniti rdečo nit, kar mislim, da nama je kar uspelo. New Religion je pač točno to, nova religija. Natančneje pa je razložena v manifestu, ki bo dodan k vinilki.

Kakšne so vajine ambicije z novo izdajo? Si obetata več publike izven meja Slovenije? Nenazadnje je poslušalcev tovrstne in podobno hrupne glasbe pri nas le omejeno število.

Luci: Najine ambicije so se v veliki meri uresničile že s tem, da sva prišla pod okrilje prej omenjene dunajske založbe Noise Appeal Records, kjer se zaenkrat počutiva zelo dobro. Upam si trditi, da bova že s tem vsaj deloma povečala doseg, saj bo album distribuiran še po Avstriji in Nemčiji. Seveda ne pričakujeva nikakršnih čudežev, saj najina glasba ostaja zelo specifična, poleg tega pa se ne moreva (in tudi nočeva) prisesati na neko določeno sceno, ki ima že a priori nek fanovski bazen.

V zadnjem času se pogosto vijejo debate o plačljivi in brezplačni glasbi, ki so posledica tako splošne gospodarske krize kot tudi krize klasičnega podajanja glasbe preko materialnih nosilcev (vinilke, zgoščenke….). Kakšno je vajino stališče v zvezi s tem in povsem praktična usmeritev vajine skupine v danih pogojih, ki si jih nista sama izbrala? Ta intervju morda ne bi nastal, če ne bi vajin album preposlušal preko Bandcampa.

Luci: Vsaka stvar ima svoje pozitivne in negativne strani. Razširjanje glasbe je postalo zelo enostavno, saj s pomočjo platform kot sta soundcloud in bandcamp preprosto naložimo glasbo in jo s tem ponudimo celotnemu svetu, kar je izjemno koristno za pretok glasbe. Problem pa nastane takrat, ko se že skoraj pričakuje, predvsem od alternativnih in/ali manj znanih skupin, da bomo svojo glasbo ponudili kot brezplačni dolpoteg ali pa celo igrali zastonj. Ker »kdo pa še ima denar za kulturo?« Kultura ne bi smela biti luksuz, ampak eden izmed temeljev civilizacije. Namesto tega pa postajajo ustvarjalci in njihove vizije potrošni material in so vredni ravno toliko, kolikor lajkov zberejo na facebooku. Kar se tiče materialnih nosilcev pa očitno še vedno ostajajo v igri, predvsem je zanimiv »povratek« vinilk, samo da so pač naklade manjše. Je pa res, da si izdelave vinilk ne bi mogla privoščiti, če ne bi našla založbe. Seveda je potrebno vedno paziti tudi na stroške, predvsem na turneji. Če se le da, se poskušava izogniti najemu kombija, igrava pa tam, kjer nama lahko zagotovijo nekaj za pod zob, prenočišče in vsaj še za potne stroške. Tako sva na koncu vedno nekje na nuli, kar je že kar velik uspeh. Da pa bi živela od glasbe, si trenutno niti ne upava razmišljat.
Pika: Jaz bi na tem mestu povedala še nekaj o kulturnem evru. Nama je bilo vedno samoumevno, da plačaš vstopnino za vsak koncert, tudi če bend poznaš in bi lahko prišel na guestlisto. Edini legitimen razlog, zakaj si na guestlisti je, da si res ne moreš privoščit karte in marsikdo od nas je tudi že bil na tej točki. Dokler živimo v državi, ki zelo nerada vlaga v kulturo, si moramo pomagat med sabo. Je pa človeka kdaj kar malo sram ... Pred kratkim sva se namreč že znašla v zadregi, ko je organizatorka koncerta v Rotterdamu mimogrede omenila: »No, zdaj ko smo zmenjeni pa samo še pokličem na slovensko ambasado, da vam krijejo potne stroške, ne?« Kar se seveda ni zgodilo.

Sta kdaj pomislila, da bi se preizkusila tudi v kakšni klasični kitarski zasedbi, ki se ne poslužuje elektronskega zvoka?

Luci: Pri najini glasbi se oba izmenično ukvarjava z vokalom, synthi, efekti, sampli in ritem mašino, kar lahko zahteva kar nekaj logistike. Klasična zasedba bi s tega vidika pomenila vsaj delno razbremenitev, pa bi tudi precejšno spremembo tako pri zvoku kot tudi pri načinu ustvarjanja. Sicer pa, kot sva že omenila, nimava nobenih predsodkov pred kitarskimi zasedbami, a kitare ne igra nihče od naju. Pred nekaj časa smo se skupaj z Miho (The Kojn) in Matejem (Hexenbrutal) dobili na nekaj vajah, kjer smo se preizkusili v bolj klasični zasedbi. Pika je bila na vokalih, Miha za bobni, Matej na basu, jaz pa na synthu, ki pa je imel vlogo glavne kitare. V kratkem obdobju je nastalo kar nekaj zelo zanimivih komadov, ampak celotna stvar ni bila izvedljiva zaradi časovnih in geografskih preprek. Ne izključujeva pa možnosti, da se še kdaj podava v te vode.


« nazaj