Intervjuji

Real Life Version

Real Life Version so eden tistih bendov, ki s časom zorijo in so vedno boljši, zrelejši. Že od svojih začetkov združujejo pankovsko energijo in glasbeno znanje, ki ga neprestano nadgrajujejo. Ob tem da gre še za zelo delaven bend, saj imajo za seboj že kar nekaj turnej in številne koncerte. 20. septembra 2013 bodo uradno predstavili novi album The Sound of Progress v Hiši mladih v Ajdovščini. To je primerna priložnost, da spregovorijo o sebi.

Za vse, ki vas ne poznajo prav dobro, nam najprej povejte nekaj o vaših začetkih. Zakaj so se pojavili RLV?

Začetki benda segajo nekako v leto 2005, takrat še v drugačni postavi z drugim basistom - Tomekom in pevcem Jernejem. Jaz in Jani P. sva prej igrala pri Cloudland in The Love Typewriter, ko sta benda prenehala delovati pa smo se nekako prišli v stik z Nejcem in Janijem J., ki sta že prej skupaj preigravala svoje komade. Vsi smo kot mulci hodili »Pod knjižnco« na koncerte 13. brata in se totalno navdušili nad glasbo in miselnostjo s katero smo se tam srečevali. Počasi se je bend začel oblikovati in tam konec 2008 smo imeli dovolj komadov za posnet plato The Resistance from Within, ki smo jo izdali 2009. Imeli smo par turnej po Evropi, kmalu zatem, pa je Jernej zapustil bend zaradi pomanjkanja časa. Zelo kratek čas smo iskali drugega pevca, a smo se hitro odločili, da bomo šli naprej v trenutni postavi. Začeli smo delat nove komade in špilali kolikor se je dalo, da smo bili dovolj dobro pripravljeni za začetek snemanja nove plate.

The Sound of Progress je vaš drugi album. Glede na to, da je prvi album izšel že leta 2009, je kar nekaj časa preteklo. So komadi morali zoreti ali preprosto ni bilo časa, da bi vse skupaj prej spravili skupaj?

Ja, ta 4 leta so šla neverjetno hitro mimo. Največji problem je bil, da smo zgubili vokalista in se je bilo treba naučit pet. To je trajalo kar dolgo, hkrati pa smo začeli delat nove komade in pospešeno vadit. Po nekako pol leta smo bili v dovolj dobri formi, da smo se odpravili na par turnej po Evropi, kar je bil dober pospešek pri napredku pri vokalih in bolj dodelanih in zrelih komadih. Odločili smo se tudi, da bomo sami posneli plato in si vzeli čas. Treba se je bilo naučit snemat in miksat, par mesecev pa smo tudi pilili tehniko petja in delali vokalne linije. Imamo pa tudi nek svoj način ustvarjanja komadov, in sicer delamo komade tako da gre vsak na plato in ponavadi traja kar dolgo preden je končan in vsi detajli porihtani.

Igrate zelo tehnično dovršen pank, hardkor, kakorkoli pač to imenujemo. Včasih si mislim, da poslušam Iron Maiden, ki igrajo emo. Kako združiti potrebo po igranju kompleksne glasbe z minimalizmom, h kateremu teži pank v osnovi? Vam to dobro uspeva, vendar to ni tako preprosto. Mnogi so se na tem problemu že polomili oz. zašli v slepo ulico.

Prvo bi se radi zahvalili za to pohvalo. Vse skupaj je nek konglomerat vseh vplivov raznih bendov in žanrov. Kot rečeno, smo kot mulci, če se je le dalo, šli na vsak koncert 13. brata in tam slišali in videli ogromno različnih bendov. Jaz in Jani P. sva zrasla s punkrock in emo bendi ala Mineral, American Football, Face to Face, Samiam, Hot Water Music in drugimi, Nejc in ta drugi Jani J. pa sta dosti poslušala tudi metal, hardcore, stoner in druge zvrsti. Zadnja leta sta se Jani P. in Nejc precej ukvarjala z jazz-om, tako da je tu pa tam slišat vplive tega. Komade ustvarjamo precej intuitivno, brez nekega vnaprejšnjega cilja, kako bi morala stvar zveneti. Edino, kar bi lahko izpostavil je to, da si puščamo en drugemu prostor. Če imajo recimo kitare neke vodilne linije, se v tistem trenutku bas in bobni pomaknejo nazaj v podporo, ko pa imajo kitare samo ritem, takrat lahko bas linije ter bobni malo bolj odpeljejo.

Vaša besedila so namenjena razmišljanju, nikakor niso direktna sporočila publiki. Kaj po vseh teh letih še čutite, da morate izraziti z besedami? In da se pri tem ne ponavljate. Tako kot pri glasbi je tudi pri besedilu pomembno iskati neko inovacijo, nekaj novega, česar prej še ni bilo.

Najverjetneje se pozna na besedilih študij filozofije, sociologije in drugih družbenih ved, ki nam je dal neko širino v razmišljanju o svetu, ki se dogaja okoli nas ter v nas samih. Pri pisanju se radi držimo tega, da ne povemo vsega naravnost, saj se tako poskušamo izogibati klišejem, v katere se lahko hitro uloviš. Ponavadi teme besedil sprožijo v nas neki trigerji iz zunanjega sveta ali pa, kot v primeru komada Sincerely yours, iz nas samih. Ko te ena stvar zmoti in začneš o njej razmišljati, hitro nabereš dovolj materiala za besedilo. Velikokrat se teme med seboj v neki točki križajo, takrat pa izkušnje pisanja besedil rešijo to zagato :)

Album ste v celoti sami posneli v svojem prostoru za vaje, če sem prav razumel. Album bo na voljo na spletu, lahko pričakujemo tudi v fizični obliki? Album je v celoti vaš produkt in upam, da vam bo z njim uspelo doseči čim več poslušalcev. A ste v teh časih sploh imeli še kako drugo izbiro, da bi vam kdo drugi izdal album? Domače neodvisne založbe namreč dihajo na škrge.

Da, album smo v celoti posneli sami, mastering pa smo delali pri Blasting Room, ker nimamo še dovolj znanja, da bi to delali sami. V začetku smo šli v par lokalnih studijev, da bi se dogovorili za snemanje, a je bilo vse tako drago, da smo raje kupili svojo opremo in vse posneli sami, brez nekih časovnih omejitev in obveznosti. Snemanje je bilo tako precej sproščeno, mogoče še preveč, ker se je vse skupaj pretirano zavleklo. Album bomo izdali v digitalni in fizični obliki, in sicer bonna voljo pri slovenski založbi Giljotina, prav ta trenutek ko pišemo odgovore na ta vprašanja, pa smo dobili potrditev še od nemške založbe Fond of Life records za izdajo CD-ja, ter promocijo po celotni Evropi in Japonskem. 

Kako ste zadovoljni z novim albumom, sploh če ga primerjate s prvim? Kdo skrbi za ovitek in za vašo grafično podobo, ki je precej izdelana?

Z album smo zelo zadovoljni, tudi odziv nanj do sedaj je bil nad vsemi pričakovanji. Težko ga primerjamo s prvim, saj smo med tem zrasli tako glasbeno kot tudi osebnostno. Komaj sedaj, ko smo začeli spet vaditi komade iz prve plate, ki jih bomo igrali na release-u in so nam ti spet zelo prirasli k srcu. Pred tem smo jih bili že naveličani, ker smo jih preigravali 3 leta. Od sedaj naprej bomo na koncertih igrali komade z obeh plat. Grafično podobo je izdelal naš bobnar Nejc, ki v bendu skrbi za vse, od majic, cd-jev, pa do značk in nalepk.

Pogosto vas je lahko videti na koncertnih odrih. Za seboj imate tudi nekaj turnej. Kakšne so vaše izkušnje s tovrstnim glasbenim popotovanjem? Verjetno se šele takrat naredi bend, ko igra več koncertov vsak dan zapored. Kako shajate člani benda med seboj, ko ste nekaj dni nepretrgoma skupaj?

Vsekakor so turneje ena tistih izkušenj, ki utrdi bend. Do zdaj smo bili na 5 turnejah, nekaj daljših, kjer smo bili dva tedna in več zaprti v kombiju. Med sabo se poznamo že dolgo in smo neprestano skupaj, tako da se zelo dobro razumemo in so turneje skupno uživanje. Večkrat smo imeli kake težave s kombijem in podobne nevšečnosti, a smo se znašli in nikoli ni bilo nekih večjih prepirov ali nesoglasij. Smo kot majhna družinica, kjer so samo fajn bratje in nobene zatežene mame ali očeta.

Včasih ste organizirali tudi koncerte v Ajdovščini, pa ste pol zaradi premajhnega odziva lokalne publike prenehali. Katere so glavne ovire, da tovrstni dogodki ne pritegnejo dovolj ljudi? Specifičnost glasbe, preveč podobnih dogodkov v Sloveniji, splošna apatičnost itd?

Ja, skoraj 3 leta smo delali koncerte v klubu Baza, nabralo se jih preko 50, z več kot 150 bendi. Mladina je bila prej vajena zastonj koncertov kluba ajdovskih študentov, ko smo pa dali vstopnino 2 evra, se jih je dosti obrnilo na vratih in šlo raje na pivo v sosedni bar. Je trajalo kar nekaj časa, da so se navadili na vstopnino, pogosto smo morali dati tudi lastne prihranke bendom, ker ni bilo nikogar. Nekaj časa so bili koncerti dobro obiskani, ko pa so se začeli razni stroški s SAZAS-om in kasneje varnostniki, je bil to prevelik zalogaj za DIY koncerte. Na koncu pa je občina zaprla klub, ki zdaj propada. Obisk proti koncu ni bil slab, a je glasba preveč specifična, da bi pritegnila večji krog ljudi. Smo imeli tudi pripombe v stilu zakaj ne naredimo kakšnega »bambus party-ja« kot so v KMŠ-ju in da smo mamilaši in divjaki.

Razmišljate o selitvi v tujino? Vedno več mladih se odpravlja s trebuhom za kruhom. Lukec in njegov škorec je spet aktualen. Kako se preživljate, kje živite, ste razpeti med več kraji?

V tem trenutku nobeden od nas resno ne razmišlja o selitvi v tujino. Jaz sem ravno pred diplomo, oba Janija in Nejc pa so že redno zaposleni. Na to smo se morali kot bend privaditi, saj nimamo več časa na pretek, kot je bilo to pred leti. Jani dela in živi v Ljubljani, ostali pa v Ajdovščini oz. Vipavi. Tako nam ostanejo za vaje samo vikendi. Tudi glede turnej bo potrebno malo bolj sistematično razmišljati, saj si lahko fantje vzamejo dopust samo nekaj več kot 20 dni na leto.


« nazaj