Intervjuji

Trial

Trial so straight edge skupina, ki prihaja iz ameriškega mesta Seattle. So eden izmed večjih hardcore bendov, ki je svoj vrhunec doživel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ker so čutili, da s svojo glasbo in sporočilom lahko vplivajo tudi na današnjo mladino so se po nekaj letnem odmoru odločili, da se ponovno združijo. Pogovarjal sem se s pevcem skupine Gregom Bennickom, ki poleg skupine opravlja še mnogo drugih funkcij, o katerih je med drugim tudi tekla beseda.Grega sem ujel v Londonu, kjer je skupina igrala v sklopu evropske turneje, ki se je zgodila prejšnji mesec.

Predstavi se, prosim.

Ime mi je Greg Bennick in pojem pri Trial in Between Earth and Sky, kar je ime mojega drugega benda.

Komu se gre zahvaliti, da se je ta turneja sploh zgodila?

Uau. Če malo pomislim nazaj, je zadeva zagotovo več plastna. Zagotovo Avocado Booking, ki je bil odličen pri oblikovanju turneje. Vsekakor ne gre pozabiti na vse obiskovalce, ki so prišli na koncerte in so pokazali zanimanje, da smo prišli v Evropo in Vzhodno Evropo. Vsem tem se gre zahvaliti za to turnejo. Tri punce iz Makedonije so nam pred 9 meseci pisale in nas prosile, da pridemo v Makedoniji, kar nam je dalo dodatno motivacijo za turnejo in zato, da igramo v Skopju v Makedoniji. Seveda, ne gre pozabiti tudi na Timma Macintosha iz Trial, ki je vztrajal na izvedbi turneje. Leta 2009 je umrl naš basist Brian Redman in po tem dogodku nismo bili prepričani, da bomo še kdaj sploh igrali. Ko sva se skupaj s Timmom sprehajala po Seattlu, je predlagal, da če tudi ena oseba umre, to nujno ne pomeni, da vsi drugi ne morejo več živeti. To je bil zelo ganljiv trenutek, ko smo prvič ugotovili, da bi lahko ponovno poskusili nastopiti. In to je vodilo k večim nastopom in posledično do Evrope! To so tri glavne stvari, ki jim gre pripisovati zasluge. Seveda, brez ljudi, ki so nas prosili, da pridemo igrati v to in to državo, tega danes tukaj ne bi bilo.

Bo to edina turneja, oz. je to edinstvena priložnost?

Če bi mogel...trenutno smo v nenavadni poziciji. Ko je Brian umrl, smo si rekli, da vidimo kako bo vse skupaj izgledalo. Moram priznati, da je ta turneja veliko boljša, kot sem si sploh upal sanjati. Glede na to kako dobro smo se ujeli, kako dobro smo sprejeti in koliko se zabavamo in se ob tem dobro počutimo. Z veseljem bi bil več na turneji in igral več koncertov. Če se tudi ostali člani skupine počutijo tako, pa ne vem. Če je to vse kar dobimo, sem počaščen, vesel in navdušen nad tem. Bomo videli kako bo.

Že sam si omenil, da je to vaša prva turneja v zadnjih nekaj letih, bežno si omenil kako se počutiš spet nazaj. Je še kaj za dodati?

Da, res je neverjetno. Res smo počaščeni, da lahko ponovno igramo. Po vsem tem času, da lahko ponovno igramo in da še nam bend vedno toliko pomeni kot nekoč in, da imamo še vedno dober obisk, je res vredno vsega spoštovanja. Neverjetno je, da lahko igramo v vseh teh državah, ki smo si jih vedno želeli obiskati, ampak prej nismo imeli priložnosti, kot so: Bulgarija, Romunija, Hrvaška, Slovenija, Slovaška, Makedonija, Madžarska in Poljska. Neverjetno. Ko smo videli stare prijatelje v Varšavi je bilo, kot uresničene sanje in da smo tam tudi igrali, je neopisno. Res neverjetno, da se je to vse zgodilo, ampak je smiselno, saj so se ljudje pred leti povezali z besedili na Are These Our Lives in preko tega je prišlo do povezave med nami in njimi. Konec koncev, nismo izdali nekega uspešnega rock albuma na katerega bi ljudje moshali. Izdali smo album v katerega smo verjeli s srcem, mislijo in dušo in ljudje so se zato zlahka poistovetili z nami. In, da je temu še vedno tako, je res neverjetno. Imamo se super.

Omenil si že Brianovo smrt. Ali je na Burning Fight festivalu še igral z vami? (BURNING FIGHT festival je bil posvečen izdaji knjige - 90'S HARDCORE BOOK in je potekal v Chicagu, 2. In 3. Maja leta 2009. Na odru so se zvrstile skupine: Unbroken, Converge, Disembodied, Bane, Trial, 108, Killing Time, Reach the Sky, Ringworm, Damnation A.D., Have Heart in še mnoge druge. op.a.)

Brian je igral še Burning Fight, nato Fluff festival na Češkem in Anti-Fest v Stockholmu. Malo po tem pa je na žalost umrl.

Letos ste igrali tudi na enem večjih hardcore festivalov Sound and Fury v Kaliforniji. Kakšen je bil ta občutek?

Sound and Fury je noro velik mosh festival na katerem je bilo zelo zabavno. Smo nadvse hvaležni, da so nas povabili. Organizatorji so naši dobri prijatelji in bilo je super. Je neustavljiv festival, ki traja tri dni, na dveh odrih. Bend na odru A, bend na odru B, neprenehoma. Tam nikakor ne najdeš časa, da bi se spočil. In čeprav je bilo nekaj težav z redarji in policijo, ki je grozila, da bo festival ustavila, se je vse skupaj dobro izteklo. Na koncu je vse skupaj izpadlo res dobro in sem hvaležen, da se je festival iztekel in da smo lahko nastopili.

Kako pa gledaš nazaj na koncerte v letu 2005?

O, koncerti leta 2005 so bili res nori. Če sem iskren, vse skupaj ni bilo skrbno načrtovano. Ko smo se Trial razšli, se s Timmom nekaj let let sploh nisva pogovarjala. Nepričakovano smo se vrnili in odigrali tri koncerte. In na kakšen način je do tega prišlo; lokalna skupina Abraham Lincoln Killing Machine me je povabila na oder, ne vem, če ti je to znano...Se pravi, lokalna skupina me je prosila, da se oblečem kot Abraham Lincoln in grem z njimi oder in odrecitiram slavni govor the Gettysburg address. To je zgodovinsko zelo znan govor Abrahama Lincolna. In ker sem takrat potreboval nekaj dela na svoji spletni strain wordsasweapons.com, sem jim ponudil zamenjavo: oblekel sem bom kot Abraham Lincoln, če mi v zamenjavo uredijo spletno stran.

Vključno s cilindrom in brado?

Seveda, vključno s cilindrom in brado, celotni paket. Rekel sem, da če plačajo kostum in naredijo spletno stran, bom si nadel kostum in šel z njimi na oder. Tako sem šel na oder in odrecitiral govor, medtem so brez mojega znanja na oder povabili tudi Timma. Plan je bil tak, da po koncu govora začnejo z enim izmed svojih komadov, ampak so me pretentali. S Timmom se nisva pogovarjala že par let in začeli so igrati pesem This is Not a Trend, bobne. Tam sem bil, oblečen v Abrahama Lincolna in kaj bi naj naredil? Seveda sem privolil in odigrali smo pesem. Ljudje so noreli in se zabavali. Po tem sem bil brez prave izbire. Timm me je pozneje vprašal, če bi zadevo še kdaj ponovili? Privolil sem, da se ob večerji pogovoriva o nadaljnjem sodelovanju. Nato smo vse skupaj res izpeljali in bilo je čudovito. Seattle je bil res neverjeten, popolnoma neverjetno. Pričakoval sem kakšnih 300 ljudi, nabralo se jih je 800. Nismo pričakovali, da bodo vsi trije koncerti razprodani, ostali smo popolnoma brez besed.

Se pravi, da je to komaj vaš drugi londonski koncert?

Drži. Prvič smo igrali v the Barfly, v Camdnu, leta 2005.

Mi lahko opišeš slovenski koncert, glede na to, da sem ga zamudil?

Seveda. Vsak koncert na tej turneji je bil izjemen, prav tako slovenski. Tam imamo prijatelje in čeprav je koncert bil majhen, prišla je le peščica ljudi, to ni bilo pomembno. Veliko raje imam na koncertu deset ljudi, ki zbrano sledijo, dvajset ljudi, ki sledijo, trideset ljudi, kot pa 600 ljudi, ki ne posvečajo pozornosti in samo skačejo okrog, norijo in moshajo. Me razumeš kaj hočem povedati?

Katero pesem bi priporočil kot uvod v Trial? Katera pesem najbolj zaobjame idejo za katero stojite?

Težko vprašanje. Rekel bi, da mogoče Reflections iz Are These Our Lives, bi lahko bila ta pesem.

Zakaj?

Hm...ker se najbolj približa ideji o človeškem trpljenju in želji po nečem več. Mislim, da je to tudi ponavljajoča tema v naših besedelih.

Bi rekel, da je vaše sporočilo še vedno tako relevantno kot je bilo v letih 1995 in 1996?

Mislim da, zato, ker je še vedno take relevantno zame in ostale člane skupine, da ima vse skupaj še vedno smisel... da je vse skupaj še vedno relevantno nam in zagotovo je to vsaj začetek. Me razumeš? Če je smisel še vedno pomemben nam, je še vedno upanje, da bo pomembno tudi drugim ljudem. To je vse kar lahko upam, ampak zagotovo nam še vedno pomeni vsaj toliko kot nekoč.

Kakšna se ti zdi današnja scena? Glede na to, da si nekaj časa bil odsoten, si mogoče opazil kako spremembo po vseh teh letih?

Nekaj bi še dodal k zadnjemu odgovoru. Kar lahko povem je to, da še vedno vidim v očeh obiskovalcev, medtem ko poslušajo, čeprav mogoče ne pojejo zraven, da jim besedila še vedno nekaj pomenijo. Ni tako, gleda me, zato je pomembno, ampak opazim v njihovem uživanju ob glasbi in ideji za besedili. Razumeš? Kar se tiče scen, se stalno spreminjajo; vedno so v cikličnem gibanju, bolj politične, manj politične, bolj intenzivne, manj intenzivne, take stvari pač. Ljudje se bolj zavzemajo za sceno, manj zavzemajo, kar nam onemogoči posploševanje o sceni nasploh. Čeprav mislim, da je trenutno spet povdarek na politiki, kar je super. Hardcore spet postaja idejna glasba, kar je super. Kot sem rekel vse skupaj poteka v ciklih, spet bo prišel čas, ko bo več povdarka na modi in idejah povezanih s tem, kar je spet neki cikel. Tako je tudi velikost scene in število ljudi, ki pride na koncerte spet neki drug cikel. Čeprav sem s trenutnimi koncerti nadvse zadovoljen.

S preprostimi besedami kako bi opisal bistvo Trial?

Rekel bi, da je bistvo Trial zelo človeško in skromno priznanje, da vsi trpimo od rojstva pa vse tja do smrti. To, kot ljudje moramo sprejeti in se ne pretvarjati, zavračati in odrivati, kot nekaj kar ni del nas. Dejstvo je, da se za nikogar od nas ne bo končalo dobro. Čez sto let, ti in jaz, ne bova stala tukaj, mlada in živahna, očarljiva in čedna in se pogovarjala o hardcore. Vsi bomo mrtvi. Se pravi, da se za nikogar ne konča dobro in medtem čakanjem konca, ki je počasen in nadvse boleč proces, kaj naredimo s svojim časom? To je bistvo Trial, raziskovanje tega časa in prav tako tudi skupine Between Earth and Sky. Menim, da je tudi pri Between Earth and Sky nekaj v tej smeri, mogoče celo tam bolj kot pri Trial.

Ok, z Between Earth and Sky še malo počakaj, saj tja še prideva. (smeh)

Ok, ne bom prehiteval. (smeh)

Če bi mogel izpostaviti vaš največji dosežek, kaj bi to bilo?

Rekel bi, da je to Are These Our Lives, izdaja tega albuma in sploh dokončanje albuma. In to zato, ker je obstajala le mala možnost, da do izdaje sploh pride. Med nastajanjem glasbe, so odšli trije člani, zato smo imeli preglavice z iskanjem novih. Skrbeti smo morali od kje bomo dobili denar, kdo bo igral na albumu...Kako bom dokončal besedila, kako bomo končali glasbo. Dejstvo, da je vse skupaj posneto, je malodane čudež. To, da nam je dejansko uspeli izvesti proces snemanja in da še po vseh teh letih vedno naleti na dober odnos je neverjetno.

Kolikor vem, si imel pred samim snemanjem tudi težave z vokalom.

Drži, leta 1998 sem ostal brez glasu. Zaradi teh mojih težav smo morali odpovedati celotno evropsko turnejo. Ostal sem popolnoma brez glasu in nikakor mi ni uspelo, da bi mi normalno deloval. Ko sem se začel ukvarjati s hardcore, nisem vedel kako peti, zato sem preveč napenjal glasilke in si jih poškodoval. Nato eno leto nisem mogel sploh peti. Dejansko celo leto sploh nisem dvignil glasu višje kot se trenutno pogovarjava. Treniral sem z opernim trenerjem, kar je bila super izkušnja. Kar me je pripeljalo nazaj do stopnje, kjer bi naj bil – vsaj vokalno.

Kako se tvoj glas obnaša na tej turneji?

Najboljše. Smo že proti koncu turneje in nikoli ni bil bolj močan.

Ok, povejva kaj o novem material oz. možnosti le tega?

Včasih se na vajah dejansko pogovarjamo tudi o tem, ampak nič še ni določenega. Naš fokus ni na ustvarjanju nove glasbe, res ne. Če bo do česa prišlo, v redu. Čeprav smo se pogovarjali o tem, da bi bilo super, če bi naredili split med Catharsis in Trial. S staro Catharsis pesmijo in novo Trial pesmijo, ampak tudi sedaj, ko o tem govorim, ni nič določenega. Nič ne vem, bomo videli, kaj se bo zgodilo.

Kaj pa ponovna izdaja lp-jev na Panic Records?

Da, Panic Records je Timmova založba in v njo vloži res veliko truda. Dela nenehno in na založbi ima kar nekaj dobrih skupin. Za to založbo res gara. In res je super, da je prišlo do izdaje Are These Our Lives. Prejšnja izdaja ni vsebovala besedil, kar je nesmiselno. Zaradi ne vem niti katerega razloga pač ni bilo vključenih besedil, ampak sedaj je to popravljeno in besedila so vključena. Sedaj je vse res čudovito.

Pa se dotakniva še straight edge. Kako si videl zadevo pred 15 leti in kako to vidiš danes?

Pred 15 leti je prišlo do izbruha. Nekakšnega drugega izbruha; prvi je bil v poznih osemdesetih, drugi pa na sredi devetdesetih. Zadeva se je resnično razpasla, z velikim vključevanjem ljudi, veliko se jih je našlo v straight edge, aktivizmu in podobnih zadevah. Sedaj se je vse nekako potuhnilo, straight edge ni več model in razširjen kot nekoč, ampak ljudje, ki so v tej sceni ostajajo v tem s strastjo. Kaj je bolj pomembno? Integriteta in temeljitost strasti ali število privržencev? V vsakem danem trenutku se odločim za temeljitost; spet sva pri vprašanju desetih strastnih privržencev proti večjemu številu manj privrženih ljudi, ki niso tako povezani. Saj se verjetno razumeva.

30. September 1988?

Da, haha, si se pa pozanimal. To je bil dan, ko sem za vedno prenehal s pitjem alkohola in uživanjem drog.

Kaj je tako posebnega pri tem dnevu? Kaj se je zgodilo?

Bilo je kar nekaj dogodkov, ki me je prepričalo v sprejeto odločitev. Priznam, da sem tudi sam veliko žural in se obnašal kot idiot. Tega je zagotovo bilo na pretek. Ampak, ta dan sem šel na zabavo; odraščal sem v Connecticut, ki je ruralno območje z veliko gozdovi in zgodovino, s katero sem se med odraščanjem tudi povezal. Zgodovina mesta, Indijancev, ki so živeli tam pred nami in ko smo bili na travniku in popivali in noreli in metali pivovske pločevinke vsepovprek... Naslednji dan sem se odločil, da se vrnem na mesto zločina. Moram povedati, da sem tisto večer pil tudi sam in ko sem bil pijan med prijatelji, sem začel razmišljati o dejstvu kako z našim obnašanjem uničujemo to prelepo naravno okolje, kot da ne bi bilo pomembno. Zato sem se naslednje jutro vrnil, počistil in pobral pločevinke. To ni zaradi tega, ker sem super, saj vseeno, bil sem idiot, ker sem vstal ob sedmih zjutraj in pobiral pivovske pločevinke, ko bi bilo bolj pametno, če bi spal. Ampak zadevo sem izpeljal zato, ker sem se začel zavedati, da ljudje vse uničimo. Uničimo česar ne spoštujemo in prav tako uničimo tisto kar spoštujemo. Uničujemo iz nevednosti, stalno nekaj uničujemo. In ni bilo več razloga, da bi pil alkohol in se spraševal ali je to v redu? Kmalu po tem, ko sem pristoval večim zabavam in se obnašal kot idiot, sem se odločil, da sem s tem poglavjem končal. In takrat sem prenehal s popivanjem.

In dogodek se ti je neizbrisno vtisnil v spomin?

Tako je, 30. September 1988.

Prišla sva do točke, ko lahko poveš kaj o sorodnih projektih.

Seveda. Between Earth and Sky je moja nova skupina. Nastali smo leta 2000 in po enajstih letih smo izdali ep. Skupina se osredotoča na psihologijo trpljenja in kar naredimo, ko raziskujemo to trpljenje. To vsekakor ne pomeni konca. Ko dosežemo to točko pomeni, da smo dosegli točko ravnovesja, točko nič, v kateri treba ugotoviti kaj bo naš naslednji korak do tega, da bomo lahko v podporo ostalim ljudem. To je bistvo Between Earth and Sky. Imamo že nekaj pesmi za album. Naslednje leto bomo na založbi Refuse izdali album in tega se že nadvse veselimo. Skupina sestoji iz: Happy Kreter, Sean Lande, jaz in EJ Bastien, Alexei Rodriguez iz Trial in imamo se nadvse fino. Z ep-om sem nadvse zadovoljen, ker je to prav tako plošča, ki ni bila načrtovana in do nje naj ne bi prišlo. Vzelo nam je enajst let da smo napisali ep. To ni ker bi bili tako pametni in bi preživeli ves ta čas ob oblikovanju, ampak ker smo idioti. Nismo bili sposobni si toliko urediti osebnih življenj, da bi nam dejansko uspelo posneti kohezivni ep. Ampak s končnim izdelkom sem zadovoljen. Drug projekt s katerim se ukvarjam je 100forHaiti, ki je dobrodelna organizacija, ki sem jo začel lani na Haitiju. Če koga zanima kaj več lahko pogleda onehundredforHaiti.org. Začeli smo z načrtovanjem na Haitiju in obenem ne želimo ljudem nuditi samo opore, ker to ustvari krog odvisnosti. Želimo namreč ustvariti zaposlitvene priložnosti in napredek ljudi, da bodo samo odvisni in da bodo lahko skrbeli zase, brez zunanje pomoči, ki bi jih gnala vsako sekundo. Ali brez tega, da bi jim nenhno dostavljali hrano in različne potrebščine.

Vrniva se na kratko k Between Earth and Sky. Ali imate načrtovane kake koncerte?

Z veseljem bi igrali. Ravno prejšnji teden sem pisal fantom, da bi bilo odlično naslednjo jesen (2012) preživeti na turneji po Evropi. Bomo videli kako se bo izšlo. Bilo bi neverjetno. Namreč, ljudje v ZDA imajo idejo, da moraš po Evropi igrati res velike koncerte, da se ti vse skupaj izplača. To vsekakor ne drži. Shajaš lahko z igranjem hardcore koncertov in to je vse česar si sam želim. Bilo bi enkratno, če bi Between Earth and Sky lahko igrali hardcore turnejo. S tem bi bil nadvse zadovoljen. Ne rabimo, da nam neka velika agencija načrtuje turnejo, lahko je to tudi Avocado booking ali kaj podobnega. Igranje manjših koncertov, mogoče se pridružimo kaki drugi skupini. Ker Between Earth and Sky ima za sabo le eno izdajo, zato moramo biti realni. Smo nova skupina, čeprav smo skupaj že več kot dekado.

Kaj pa Wait in Vain, veš kaj o tej skupini?

Da, to je Timmova skupina, ampak mislim, da so trenutno na nekakšnem odmoru. Ampak, o tem bi ti vedel več povedati on sam.

Misliš, da so socialna omrežja vplivala na hardcore?

Nedvomno ogromno. Vpliv je gromozanski. Neverjetno je, da je vpliv tako velik kot dejansko je. Tudi nama so omogočila, da sva se danes dobila. Omrežja imajo zasluge za veliko stikov med ljudmi; stiki, ki so poceni in to ne pomeni, da na katerikoli način promoviram katero koli socialno omrežje. Celo sam email je zelo uporaben, ker smo lahko v navezi. Skype je super, ker je zelo poceni in zelo uporaben. Ampak največji vpliv je viden v tem, da je to nov način kako spraviti ljudi na kup. Ob enem, ne smemo pozabiti na lokalne skupnosti in podpirati lokalne skupnosti. Nekdo, ki igra koncert v Sloveniji in na seznamu skupin ni niti ene slovenske skupine, to vsekakor ni v redu. To je nesrečen splet okoliščin, ki se lahko zgodi zaradi stotih in stotih različnih razlogov, ampak resnično je pomembno, da so na vsakem koncertu neke lokalne skupine, da ljudje ne pozabijo na lokalne skupnosti. Čeprav ni nujno, da je njihov doseg globalen.

Povej še nekaj o tvojih dokumentarcih.

G: Flight from Death in Philosophers Kings sta dokumentarca, pri katerih sem pomagal pri produkciji. Sodeloval sem sTranscendental Media iz Kalifornije. Flight from Death je film o človeškem strahu smrti, na nezavedni stopnji in kako to vpliva na naše obnašanje, predvsem na tendenco nasilnega obnašanja. Se pravi, da je dokumentarec o človeški psihologiji in nasilju. Več informacij dobite tukaj: flightfromdeath.com. Philosophers Kings je dokumentarec o znanju, kot ga vidijo skrbniki oz. hišniki na prestižnih ameriških univerzah. Spletna stran je philosopherkingsmovie.com, tam imate na voljo več informacij o tem izdelku. Bilo je zanimivo se pogovarjati s temi ljudmi, katerih se ponavadi sploh ne opazi. Je tako? Ker so “samo” hišniki! Ampak kaj hitro ugotovimo, da so ljudje kot vsi mi. Zagotovo sem dobil neko novo perspektivo. Flight from Death je na meni pustil velik pečat, že samo raziskovanje in pogovarjanje z ljudmi je bilo izjemno. Zelo sem vesel, da sem del teh filmov.

Je potem možno reči, da si nekaj inspiracije za Between Earth and Sky dobil tudi od tukaj?

Oh, seveda. Flight From Death je osnovan na delu kulturnega antropologista Ernesta Beckerja. Dokumentarec je neposredno osnovan na njegovem delu in je praktično nek povzetek vsega tega. Zagotovo je kar nekaj vplivov prišlo iz tega.

Bi še kaj dodal?

Da. Ljudje me naj kontaktirajo, kadarkoli, in ostanejo v stiku. Facebook.com/gregbennick. Povejte mi o sceni v Sloveniji, povejte mi o slovenskih bendih, povejte mi karkoli. Vedno z veseljem spoznam nove ljudi. Je zanimivo.


« nazaj