Intervjuji

Beyond Pink

Beyond Pink je vseženska hardcore zasedba iz Švedske, ki je letos poleti nastopila na mnogih evropskih odrih, nam najbližje v Krškem in Zagrebu, ali najljubše srcu, na Fluffu. Četudi naj bi v hardcoru vladal duh solidarnosti, enakopravnosti in vseobsegajoče tolerance, temu ni ravno tako. V hardcoru vladajo beli moški, ki so v premoči tako v občinstvu, predvsem pa na odrih. Beyond Pink so ene izmed redkih hardkorovk, ki preko svoje glasbe nadomeščajo komunikacijski deficit z normativnostjo in patriarhalno hardcore sceno in družbo nasploh. Ali sta glasba in feminizem del njihovega vsakdana in ideologije sem se pogovarjala z basistko Claro Magdansös.

Najprej, čestitke za deseto obletnico! Kako bi opisale svojo skupino nekomu, ki zanjo še ni slišal?

Igramo hardcore punk. To je hitra, hrupna glasba, od katere starejše bolijo ušesa. Tako nekako. Vsak komad rade naredimo drugačnega od ostalih. Rade imamo dobre melodije in podobno, toda če vprašaš mojo babico, zvenijo vse naše pesmi enako. Vseeno mislim, da smo bolj raznolike kot večina punk skupin. Pišemo pesmi, ki odražajo naše počutje v danem trenutku, ne takih, ki bi nas umeščale v naš stil.

Koliko časa si pripadnica punk oziroma hardcore scene? Kdaj si se odločila postati aktivna na njej z lastno skupino? Imaš za sabo formalno glasbeno izobrazbo? Ste trenutno članice še kakšne druge skupine (Mässmörd, Avfart...)?

Izhajam iz družine z velikim zanimanjem za glasbo. Kot otroci smo se vsi učili igrati svoj inštrument ter doma skupaj igrali in peli. Sama sem se odločila za violončelo, ne sprašuj zakaj. Bilo je prekleto težko in mi ni nikoli prirasel k srcu. To sem počela tam med osmim in enajstim letom. Zdaj ga na žalost ne znam igrati. Želim si, da bi si izbrala klavir ali kitaro, saj bi to bilo zdaj zelo uporabno. Rada tudi veliko pojem in prijetno je, če lahko igraš in poješ sam.

Petje je torej edini „inštrument“, ki sem se ga zares naučila kot otrok. Do poznih najstniških let sem pela v cerkvenem in šolskem zboru. Toda v bendu nisem glavni vokal. Ko smo začele, smo vse hotele peti, saj ni nobena od nas zares znala igrati inštrumenta, oziroma morda igrati kitaro, ker je to najbolj kul inštrument. Tako sem končala na basu in prva leta nisem bila najbolj zadovoljna, toda sčasoma mi je priraslo k srcu. Bas ustreza višini mojih ambicij; če bi hotela igrati kitaro, bi morala veliko več vaditi, hehe.

V punk sceno sem nekako vstopila skupaj s to skupino. Pred tem sem večinoma poslušala indie pop, rock in riot grrrl, tako da je bil „pravi“ punk neke vrste novost zame. Bil mi je zelo všeč, tako da sem ga hitro vzljubila. To je bilo okoli leta 2001, ko sem bila stara 19. Pod vplivom riot grrrl scene sem se zavedla, da sem tudi jaz lahko v skupini, četudi sem punca in ne znam igrati nobenega inštrumenta. Okoli 2000 sem spoznala Patricio, našo bobnarko. Ker nama je bila všeč ista glasba, sva začeli razmišljati o skupini. Besede so postale dejanja, povabili sva prijateljice in začele vaditi.

Kje ste se spoznale? Je to, da ste popolno ženska zasedba, naključje ali namera? Če sodim po imenih vaših založb (Cunts On Discount, Lipstick Machinegun in Emancypunx Records), ter nekaterih besedilih, bi rekla da namera.

Ne morem ravno reči, da je popolno naključje, čeprav sva naredili to, kar naredi večina novih skupin – povprašale naokoli, kdo je zainteresiran. Vseeno se je zdelo precej naravno, da smo v skupini sama dekleta. Mislim, da si nikoli ne bi upala začeti skupine s fanti, vedoč da ne znam igrati inštrumenta. S puncami ni bilo tako neprijetno, saj smo bile vse na istem nivoju. To je bilo zame zelo pomembno.

Biti popolnoma ženska zasedba je bilo na začetku tudi neke vrste sporočilo. Več smo razmišljale in pisale besedila o tem, ter z veseljem igrale na feminističnih ter za ženske izvajalke rezerviranih koncertih. Pozneje smo se bolj osredotočile na glasbo samo in na užitek pri igranju, tako da danes ne razmišljamo veliko o tem, da smo same punce, četudi zaradi osredotočenosti drugih to dejstvo težko pozabimo.

Ko berem o vaši skupini, se kar pogosto omenja oznaka „riot grrrl“. Ste bile pod vplivom tega gibanja iz devetdesetih? Kako se povezujete z njim?

Kot sem že omenila, je riot grrrl gibanje zelo vplivalo na nas ko smo začenjale s skupino. Še vedno imam veliko spoštovanja do gibanja, saj je naredilo veliko dobrega zame in za številna druga dekleta. Še vedno mi je všeč veliko takih skupin, čeprav niso tisto, kar večinoma poslušam dandanes. Ne zdi se mi, da zvenimo kot riot grrrl skupina, zato mi je včasih zoprno, ko nas označujejo s to nalepko ali ko govorijo, da zvenimo kot Bikini Kill. Ne zvenimo kot Bikini Kill. Ne bi rekla, da smo riot grrrl bend. Smo bend z ženskimi članicami, ki spoštujejo in imajo rade riot grrrl.

Če primerjamo vaše koncerte z hardcore koncerti, na katerih ste kot občinstvo, se vam zdi, da imate več deklet med feni v prvih vrstah? Kakšna je hardcore scena na Švedskem?

Z gotovostjo lahko rečem, da imamo večji odstotek fenic kot večina hardcore skupin. Več punc lahko pride v prve vrste in se sprosti na naših koncertih kot na številnih drugih. Včasih se ne moremo znebiti utrujajočega občutka, da smo nekaterim všeč samo zato ker smo punce, za glasbo pa jim je vseeno. Toda velikokrat pridejo punce do nas in nam povejo, da smo edina hardcore skupina, ki jim je resnično všeč, ali pa da so zaradi nas pričele več poslušati hardcore glasbo. To je vedno kul občutek. Seveda nočem reči, da zgolj cenimo fene, ki so „true“. Resnično nas ne briga, kaj še poslušajo poleg nas, dokler jim je naša glasba res všeč. Ne cenimo fenov, ki smo jim všeč kot feminističen fenomen ali kaj podobnega.

Hardcore scena na Švedskem je precej dobro razvita, z veliko odličnih skupin. V Nemčiji, na primer, je več koncertov, ki so mogoče tudi boljši, toda tam je komaj kaj dobrih skupin. Rekla bi, da ima Švedska najvišjo stopnjo dobrih hardcore bendov glede na prebivalstvo.

Imate kakršnokoli slabo izkušnjo s tem kako so vas obravnavali zgolj na osnovi vašega spola, bodisi s strani publike ali organizatorja? Ste kdaj čutile potrebo, da se morate dokazovati z žilavostjo?

Zagotovo. Večkrat čutimo, da se moramo dokazati, ker smo punce. Da lahko same nosimo svojo opremo, poznamo delovanje le-te, da znamo igrati in dobro nastopati, da se znamo braniti in postaviti zase, ter tako naprej. Po drugi strani pa smo deležne veliko pohval same po sebi. Ljudje imajo velikokrat nizka pričakovanja o nas, zato so pozitivno presenečeni. Pa tudi več pozornosti dobimo zato, ker smo popolnoma ženska zasedba. Zapomnijo si nas in smo zanje bolj posebne kot večina hardcore skupin. Tudi zaradi stila oblačenja. Poleg tega imamo po koncertih vedno težave s pijanimi fanti, ki poskušajo po nastopih flirtati z nami ali zgolj biti kreteni.

Bi se označila za feministko? Kaj ti pomeni ta beseda?

Zagotovo. Zame označuje priznanje obstoja nepravičnosti pri obravnavi spolov s strani družbe ter obsedenost le-te s kategoriziranjem vedenja na tipično moško ali žensko. Tako nas poskuša prepričati, da ne moremo početi nečesa, kar se ne smatra primerno za naš spol. Lahko je reči, da smo dandanes enakopravni in da ni več razlik med spoloma/-i ali zatiranja. Komurkoli, ki je v to prepričan priporočam, da se v rock ali punk sceni pridruži popolnoma ženski skupini za nekaj let in nato spet komentira!

Ali sebe smatraš kot ženstveno? Na kakšen način oziroma zakaj ne?

No, ženstvenost je zame konstrukt, ki naj bi se podal in se pričakuje od večine otrok ženskega spola. Med odraščanjem bi mi starši dovolili igrati nogomet ali se oblačiti v modra oblačila, toda vedno sem čutila, da okolje tega ne pričakuje od mene. Vedno so mi bile všeč punčkaste stvari kot so konji, punčke, roza stvarce ter občutek, da sem ljubka. Nato sem imela obdobje, ko se mi je zdelo pomembno, da izgledam grdo – brez ličil, v širokih hlačah in z grozno frizuro. Po tem sem se počutila bolj uravnovešeno in sedaj se oblačim točno tako in počnem točno tisto, kar mi v danem trenutku prija. Zavedam se, da se ne bi oblačila tako če bi bila moški, toda še vedno se ne moreš stalno boriti za vse zaradi boja samega. Vedno sem bila zelo glasna in veliko govorila, vedno sem imela mnenje; tako da nisem tipična pridna, tiha deklica. Jasno mi je, da sveta ne bi spremenila s tem, če se ne bi oblačila v punčkasta oblačila. Punčkaste stvari so velikokrat smatrane kot trapaste in neresne tako s strani moških kot feministk, jebeš to.

Mislim, da ne moremo iti mimo vašega (zakon) stila. Se vedno oblačite enako kot za na oder? Predvidevam, da večina ne more verjeti svojim očem, ko prvič vidi Patriciino super hitro bobnanje, sploh ker ima najbolj punčkast stil in je povrh vsega še drobcena.

Da, vedno se oblačimo tako, čeprav si za koncerte in album naslovnice seveda izberemo najljubše stvari, v službah pa izgledamo bolj monotono. Velikokrat nosimo samo jeans kratke hlače in kratko majico ter morda barvne dokolenke pa ljudje že menijo, da izgledamo tako noro. Ni težko izstopati, če te obkrožajo sami panksi in krasterji v črnini. Menim da je dolgočasno, ker se vsi oblačijo na isti način, sploh znotraj punk scene.

In seveda, Patricia ima vedno osupljiv stil, vsak dan, tudi v službi. Vedno očara okolico. Zakon se je ves čas družiti z njo, saj je potem nemogoče »odrasti« in se oblačiti kot super resna (super dolgočasna) oseba. Rekla bi, da vse v bendu navdihujemo druga drugo glede zabavnega oblačenja in nosimo karkoli nam prija.

Naredile ste priredbo Beyonceine skladbe „Halo“. Kako to? Je mišljena ironično? Zakaj ste se odločile ravno za to pesem, in ne recimo za sporočilno močnejšo „Irreplaceable“?

Halo smo veliko poslušale v kombiju prejšnje poletje. Bila nam je preprosto všeč, zraven smo se drle kot zmešane. Šalile smo se, da bomo naredile priredbo, takrat se je to zdela nora ideja, saj je pesem stilsko predaleč od naše glasbe, toda potem smo si rekle no pa dajmo in rezultat nam je bil zelo všeč. Beyonce nam je zelo všeč.

Bi nemara želela izpostaviti še kaj, kar se ti zdi zanimivo glede spola in vaših izkušenj kot članice benda?

Trenutno mi ne pride nič posebnega na pamet. Mislim, da tako punk kot rock na splošno potrebujeta več aktivnih žensk, ki počnejo to, kar sem ji zdi prav. Punce bi morale nehati biti tako samozavedajoče ves čas; to je bolj pomembno kot se izogibati ličilom ali kaj podobnega. Žalostno je tudi, da so številne vplivne ženske v punku in rocku pozabljene, recimo Girlschool. Prepričana sem, da bi se štele za tako ključne v hard rocku kot Iron Maiden in podobne skupine, le če bi le bile moški. Naredile so toliko hitov, igrajo in pojejo odlično, toda nikoli nisem zasledila, da bi jih kdo posebej izpostavljal.


« nazaj