Intervjuji

Rdečke razsajajo!

Pred kratkim je izšla knjiga Rdečke razsajajo!, v kateri je urednica Tea Hvala zbrala pogovore z organizatorkami mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče zore. Dogodek je primerna priložnost, da nam urednica knjige poda kratek vpogled (in njen pogled) v nastanek knjige in sam festival Rdeče zore. (Fotografija: Nada Žgank)

Kako si prišla do ideje za knjigo? Na začetku pišeš, da si opazila, da ste organizatorke nevidne kljub veliki količini dela, ki ga opravite. Gre torej pri tej knjigi tudi za samopotrditev, vsaj delni izstop iz sence? V nadaljevanju sicer zapišeš tudi koncept kontrajavnosti, ki je nekakšna oblika alternativne javnosti. Komu je ta knjiga namenjena?

Intervjuje, zbrane v knjigi, sem opravila med pisanjem magistrske naloge iz študij spolov l. 2009. V nalogi sem Rdeče zore obravnavala kot enega redkih alternativnih javnih prostorov (ali kontrajavnosti) v Ljubljani in Sloveniji, ki k druženju, debatiranju in ustvarjanju vabi vse, predvsem pa ženske in spolne manjšine, ki se zanimajo za feministično in queerovsko politiko. 

Za knjižno objavo sem se odločila kasneje – prav zato, da bi bila mnenja intervjuvank dostopna širši javnosti: najprej ljudem, ki tudi sami organizirajo kulturne in politično ozaveščene »naredi sama« dogodke, saj gre za pravi priročnik, zbirko dragocenih nasvetov o tem, kako gojiti in ohraniti egalitarne, nehierarhične odnose v organizacijski ekipi, kako k sodelovanju pritegniti nove sodelavke, kako si zagotoviti denar za delo, če nimaš dostopa do javnih sredstev ipd. Druga ciljna publika so ljudje, ki so vključeni v različne glasbene in aktivistične »scene«, posebej tisti, ki trdijo, da v teh krogih ni seksizma in homofobije. V zborniku bodo našli kar nekaj argumentov, ki trdijo nasprotno: da pri nas obe vrsti diskriminacije prav lepo uspevata, seveda pod krinko domnevne enakopravnosti in politične korektnosti. To še toliko bolj velja za širšo javnost oziroma uradni politični in medijski diskurz, zato je ciljna publika zbornika o Rdečih zorah pravzaprav zelo široka. Nenazadnje pa je knjiga tudi darilo nam samim, organizatorkam festivala. Res je, da potrditev, da je naše delo dobro in politično pomembno, dobimo na vsakem dogodku, ki sproži debato in izostri mnenja vseh udeleženih, vendar se mi zdi pomembno, da smo z zbornikom svojim dosežkom postavile nekakšen simboličen »spomenik«. Saj veš, kako pravijo: če svoje zgodbe ali zgodovine ne napišeš sama, tvegaš, da jo bodo v tvojem imenu zapisali drugi ...  na način, ki ti ne bo všeč.

V zborniku sem uvodoma zapisala, da za organizacijsko delo velja – podobno kot za gospodinjsko delo in intelektualno poustvarjanje (prevajanje, uredniško delo itd.), da je najbolje opravljeno, če ga nihče ne opazi. Ta paradoks je neizbežen. Izstop iz »sence«, ki jo omenjaš v vprašanju, pa ima več opraviti s prizadevanjem Rdečih zor, da bi feminizem v Sloveniji ponovno postal legitimen političen diskurz, saj je po osamosvojitvi iz več razlogov izgubil bitko z naraščajočim populizmom. Ta nagovarja etnonacionalistična, konservativna in katoliška čustva, s tem pa tudi homofobne in seksistične, celo mizogine strahove. Kot so poudarile intervjuvanke: v takšnih razmerah je že to, da se lezbijke in geji, ki običajno zahajajo samo v Monokel in Tiffany, med festivalom tudi v drugih klubih na Metelkovi počutijo domače in varno, velik dosežek!

Dvanajst let je dolga doba za vsakoletno delovanje festivala Rdeče zore. V tem času se tudi generacije menjajo. Kako se je festival soočil s tem problemom? Ali se morebitni umik določenih akterjev nadomešča z novimi silami? V kolikšni meri je to uspešno in kako se menjava generacij pozna pri vsebini festivala, pri samih prioritetah? Verjetno je s tem povezana tudi sprememba naziva iz ženskega v feministični in queerovski festival.

Res je, ekipa se je v preteklih dvanajstih letih stalno spreminjala, obenem pa je vedno obstajalo tudi jedro; organizatorke, ki so, preden so zapustile ekipo, poskrbele za to, da so svoje znanje prenesle na nove sodelavke. To spretnost sta izmojstrili edini ustanoviteljici festivala, ki še vedno sodelujeta pri organizaciji, Nataša Serec in Jadranka Ljubičič. Tudi sama sem se učila od njiju, zdaj pa se postopoma umikam iz festivalske ekipe. Pač, dejstvo je, da je prostovoljno delo v družbenem vzdušju, v katerem je izraz »feministka« zmerljivka, zelo utrujajoče, sploh če k temu prišteješ še študijske, delovne, družinske in druge angažmaje organizatork in organizatorjev.

Nove sodelavke smo vabile osebno in z javnimi razpisi. Številne so po eno- ali dvoletnem spoznavanju festivala in opravljanju manj zahtevnih del, prevzele večjo odgovornost, kar pomeni, da so posamezne zadolžitve, ki že tako ali tako nikoli niso bile povsem ločene, vsa leta krožile. Mislim, da je prav to, da so se nove sodelavke čutile dovolj vključene in upoštevane, da so ostale in prevzele zahtevnejša dela, naš največji uspeh. Ker program vsako leto izbira nekoliko drugačna ekipa, se ta seveda spreminja, to pa pomeni, da ne more postati dolgočasen ali dogmatičen. Naloga izkušenejših in teoretsko bolje podkovanih sodelavk je v tem smislu predvsem oporna. Postavljamo neprijetna pragmatična vprašanja, recimo kaj ima to ali ono prijavljeno umetniško delo opraviti s feministično politiko; ali imamo na razpolago sredstva in čas, da določen dogodek izpeljemo; kako naj predavanje o seksualnem delu in trgovini z belim blagom vključimo v program, ki na drugi strani vključuje tudi projekcijo neodvisnih queerovskih porno filmov, ne da bi obiskovalke in obiskovalci dobili vtis, da zagovarjamo kakršnokoli obliko seksualnega izkoriščanja ipd. 

Sprememba imena je sledila postopnemu spreminjanju programa, ta pa je sledil našemu spoznavanju zgodovine feminističnih bojev in aktualne lokalne problematike, pa tudi želji po vključevanju neheteronomativnih gledišč v festivalske vsebine. Sprememba je bila nujna, vendar se oznaki »ženski festival« nismo odrekle zato, ker bi menile, da je kolektivni subjekt žensk nepotreben ali politično neučinkovit. Nasprotno, pomemben bo, vse dokler bodo zakoni, ekonomija in morala imeli korist od dvojnih meril, ki veljajo za ženske in moške; pomemben bo, vse dokler si bodo institucije domišljale, da lahko ženskam predpisujejo, kaj in kako naj ravnajo s svojim telesom, s svojim življenjem. Težava, ki smo jo imele z oznako »ženski festival«, je bila, da izraz pristajala na določen esencializem, na biološki spol kot merilo za to, ali bomo nekoga povabile na festival ali ne. Poleg tega pa je bila ta oznaka preveč prijazna! Kot je v zborniku povedala umetnica in teoretičarka Slađana Mitrović: feminizem kot družbeno stigmatizirana politika, estetika in gibanje ima močno identifikacijsko vlogo, kar pomeni, da bodo na festival prišli samo ljudje, ki se ne bojijo zaznamovanosti, izgube družbenega ugleda in (predvsem verbalnega) nasilja, ki lahko sledijo, ko te okolica označi za feministko ali feminista. Tudi izraz »queer« v našem nazivu igra provokativno vlogo: kot relativno nov koncept vzbuja radovednost, ki jo izkoriščamo v izobraževalne namene.

Pri odprtosti festivala se pojavi dvojno nerazumevanje. Večina ne razume, zakaj so lahko določeni dogodki namenjeni samo ženskam, medtem ko ženske radikalke oz. aktivistke ne razumejo, zakaj so dogodki odprti za vse? Kako obravnavati po eni strani potrebo po varnem okolju, v katerem se lahko radikalne vsebine neovirano razvijajo, in po drugi strani potrebo, da se vsebine odpre za vse, tudi za tiste, ki jih ne poznajo, nimajo takšne zavesti, ali pa so tako ali drugače žrtve patriarhalne vzgoje?

Tudi o tem pišem v uvodu v Rdečke razsajajo!, kjer citiram marksistično politologinjo in filozofinjo Nancy Fraser, ki pravi, da manjšinske javnosti morajo negovati svoj prostor in obenem segati navzven, sicer sploh niso javne. To pomeni, da nobena, še tako specifična javnost, že po definiciji ne more biti zaprta vase, ali, kot pri nas še vedno radi očitajo predvsem feminističnim in lezbičnim skupinam, »separatistična«. Seveda pa jo, če ne razsaja dovolj glasno, večinska javnost z lahkoto prezre. In če razsaja preveč naglas? Potem jo osami – ali pa ji končno prisluhne. O tem, kaj od povedanega drži za Rdeče zore, pa bodo seveda morali soditi drugi … 

V Sloveniji je »ženskih radikalk«, ki bi zagovarjale potrebo po javnih prostorih, namenjenih zgolj ženskam, žal zelo malo – za razliko od razvitejših in bolj raznolikih feminističnih in LGBT gibanj na Zahodu, kjer ženske niso (tako kot v bivši Jugoslaviji) poslušale nakladanj o tem, kako da bo »žensko vprašanje« rešeno vred z delavskim. Namenoma pravim žal, ker se zavedam, kako provokativna je tema »ženskega separatizma«, ki ga vedno znova očitajo tudi festivalu Rdeče zore, čeprav smo v dvanajstih letih delovanja organizirale največ pet, šest dogodkov, ki so bili namenjeni samo ženskam in trans ženskam. Šlo je za delavnice o tem, kako popraviti avto, kolo, računalnik, torej za veščine, ki tradicionalno spadajo v domeno moških. Iz izkušenj vemo, da se ženske, ki se želijo naučiti tehničnih popravil, v prisotnosti moških bojijo postavljati tako imenovana neumna vprašanja. Zanimivo je, da je na avtomehanično delavnico kljub temu, da je v vabilu jasno pisalo, da je samo za ženske, prišlo tudi nekaj fantov, ki so se tako kot punce želeli izogniti posmehu tehnično spretnejših »pravih moških«. Seveda jih nismo zavrnile. Moške smo zavrnile ob drugih priložnostih, recimo na eni od računalniških delavnic, kjer smo upoštevale željo voditeljice delavnice.    

Sicer pa na očitke o izključevanju moških vedno odgovorim pragmatično: vse dokler bodo žensko-identificirane osebe čutile potrebo po »lastnih sobah«, po ustvarjanju varnih prostorov, kjer ne bodo izpostavljene spolnemu nadlegovanju, posmehu in drugim oblikam seksizma, imajo (oziroma imamo) vso pravico, da si ta prostor vzamejo. Kdor je izključen iz takšnih prostorov, nima izbire: to odločitev mora spoštovati. To velja tudi za redke moške, ki se pri nas istovetijo s feminizmom in so oboroženi s sto tehtnimi argumenti proti separatizmu. Njihove argumente poznam, z mnogimi se celo strinjam, a še vedno mislim, da določene vsebine in situacije zahtevajo izključno žensko, včasih pa izključno lezbično prisotnost. Ob tem naj dodam, da smo Rdeče zore vedno vztrajale, da je festival odprt za vse, čeprav smo zato na zaključnih zabavah tvegale in nekajkrat dejansko izgubile tisto sproščenost, ki sicer zaznamuje festivalska druženja. Ker pa najglasnejši seksisti, mizogini in homofobi nimajo navade obiskovati feminističnih ali queerovskih delavnic, pogovorov in predavanj, smo na izobraževalnih dogodkih srečevale predvsem ljudi, ki so festivalsko izkušnjo obogatili.

Ne glede na zunanjo podobo festivala, ki jo javnost pozna po dogodkih, organizatorkam notranjo moč daje predvsem samovzgoja, učenje prek organizacije in sodelovanja. Kaj je tebi prinesel festival, recimo temu s stališča osebne rasti? Kako se soočaš s problemom, ki nas mnoge prej ali slej doleti, da rezultati tvojega dela in truda v širši javnosti niso vidni?

Če začnem pri koncu: v določenem trenutku, ko sem bila precej utrujena od organizacijskega dela, sem se ravno zato, ker sem imela občutek, da so učinki naših prizadevanj komaj vidni, začela spraševati, za koga to pravzaprav počnem. Eden od odgovorov, ki mi je dal uteho, je bil, da zase in za ljudi, ki tako kot jaz v Ljubljani pogrešajo feministične dogodke. Na vprašanje, kaj je festival dal nam, sem s pomočjo soorganizatork in politične teorije skušala odgovoriti tako v svoji magistrski nalogi kot v zborniku. Če povzamem: pogum, iznajdljivost, nove prijatelje, moralno podporo za nadaljnje delo in nekaj poštenih lekcij iz potrpežljivosti, strpnosti do drugačnih mnenj in bolj jasnega izražanja svojih stališč, kar ti pri kolektivnem delu pride zelo prav. Ob tem sem se aktivno vključila v mednarodno mrežo sorodnih iniciativ in spoznala kar nekaj krajev in ljudi, ki jih sicer ne bi bilo na mojem zemljevidu političnih zaveznic in zaveznikov, prijateljic in prijateljev ter seveda ljubimk in ljubimcev.

Kako bi primerjala festival s festivali v tujini, kjer imajo daljšo tradicijo ženskih avtonomnih festov? Katere so njihove prednosti in slabosti, katere pa od Rdečih zor?

Glavna razlika med denimo Ladyfesti, ki potekajo v mestih z daljšo tradicijo in bolj profiliranimi ter bolj množično zastopanimi skupnostmi, in Ljubljano je, da si prvi lahko privoščijo organizacijo zelo specifičnih dogodkov za točno določeno publiko. Še na misel jim ne pride, da bi hlepeli po programu, ki bi zajel vse teme, ki niso vidne v širši javnosti, saj vedo, da je v mestu še veliko drugih skupin, ki se posvečajo posameznim vprašanjem – od aktivističnih do nevladnih in celo vladnih skupin. To je hkrati njihova prednost in slabost; prednost zato, ker se jim ni treba ukvarjati s privabljanjem širše javnosti in oglaševanjem v mainstream medijih, slabost pa zato, ker se zelo hitro zgodi, da skupnosti postanejo zaprte: ne v separatističnem smislu, temveč v smislu pridiganja že prepričanim. Rdeče zore si tega ne moremo in nočemo privoščiti. Kot je v zborniku povedala Anna Ehrlemark: zanimajo nas produktivni konflikti, ti pa so mogoči samo, če na festival pridejo ljudje različnih prepričanj, ki jih druži zelo ohlapen skupni imenovalec: feministična in queerovska politika. Povedano velja predvsem za Zahodno Evropo, medtem ko se v postsocialističnih državah srečujejo s podobnimi težavami kot mi; recimo s tem, da je feminizem prehod iz socializma v »demokracijo« preživel na univerzah, ne pa tudi na ulicah.   

Preimenovanje festivala iz ženskega v feministični ima verjetno političen naboj. Feminizem je z vidika širše javnosti veliko radikalnejša pozicija, saj je kljub heterogenosti same misli definiran precej bolje kot je oznaka »ženski«, v katero lahko vključimo vse: od lezbičnih gibanj do aktivov kmečkih žena. Kako uspe festivalu približati feminizem obiskovalcem, ki so ga do tedaj ignorirali ali pa so mu iz takšnih in drugačnih razlogov nasprotovali?

Prav imaš, naziv »feministični in queerovski festival« v slovenski javnosti sam po sebi deluje provokativno. Zato smo spremenile ime! Marsikdo meni, da bi dosegle več ljudi, če bi zagovarjale feministična stališča, ne da bi jih poimenovale s tem zaznamovanim imenom, vendar nas tovrstno taktično sprenevedanje ne zanima. Kot že rečeno, festivalska vrata so odprta za vse, vendar nikogar ne silimo čez prag. Močno dvomim, da ljudje, ki zaradi neznanja ali osebnih strahov menijo, da je feminizem sovražen moškim ali pa da zadeva samo ženske, obiščejo festival. Ker v Sloveniji nimajo veliko priložnosti, da bi uvideli svojo zmoto, si pod besedo »feministka« običajno predstavljajo možato lezbijko, ki prezira moške. No, nekatere lezbijke so res feministke, a vsaka feministka ni lezbijka – in ni vsaka lezbijka možata. Tu so še strejt in gejevski feministi, ob njih pa še veliko drugih ljudi, ki ne ustrezajo nobeni od omenjenih in skrajno omejenih spolnih (moški, ženska) in seksualnih (strejt, homo) kategorij. Tiste, ki se kljub predsodkom odločijo, da bodo festival obiskali, običajno pretrese že to preprosto dejstvo. Drugi šok zanje je, da nastopajoče in festivalska publika niti približno ne ustrezajo predstavam o »zafrustriranih«, »frigidnih«, »grdih« ipd. ženskah, kar je verjetno drugi najpogostejši stereotip o feministkah. 

Festival ni samo feminističen, temveč tudi kvirovski. »Kvir« je poslovenjena oblika angleškega izraza »queer«. Mogoče bo vprašanje na prvi pogled zvenelo banalno, vendar sem prepričan, da velika večina tega izraza ne pozna. Kako bi najbolj preprosto pojasnila, kaj pomeni »kvir«?

Vprašanje še zdaleč ni banalno, odgovor pa je temu primerno zapleten. Pomen izraza »kvir« se je v zadnjih dvajsetih letih zelo spreminjal – in še vedno se. V angleško govorečih krajih je bil dolgo v rabi kot žaljivka za geje, ki so bili v odnosu do strejtov (seveda s strejt vidika) označeni za sumljive in nepristne čudake. Sredi osemdesetih si je politično radikalnejši del LGBTI gibanja v ZDA to »čudaštvo« prisvojil kot afirmativen izraz za geje, lezbijke in druge spolne manjšine, ki so nasprotovali asimilacijskim težnjam znotraj LGBTI gibanja. Kviri so bili torej manjšina znotraj manjšine: nekateri zaradi razredne ali etnične pripadnosti, drugi zaradi svojih prepričanj, tretji zaradi svoje spolne prakse, četrti pa zaradi vsega tega in še česa skupaj. Danes se izraz v mnogih zahodnoevropskih državah uporablja apolitično, kot sopomenka za geje in lezbijke, s čimer so se družbene in politične razlike med posamezniki znotraj skupnosti znova izbrisale. V postsocialističnih in homofobnih državah – vključno s Slovenijo – ga predvsem mlajši geji in lezbijke uporabljajo, ker je manj tvegan: ker ga nihče ne razume, je možnost, da boš naletela na sovražen izpad ali celo napad precej manjša, če rečeš, da si kvir, kot pa če poveš, da si lezbijka. Prav zato, ker izraz v tem smislu vodi v »novo staro nevidnost« ali »nazaj v klozet«, kot pravi Nataša Velikonja, ga levičarski del LGBTI skupnosti pri nas absolutno zavrača. 

No, Rdeče zore smo se oprle tudi na druge definicije. Prvi bi lahko rekli »negativna«, spada pa v polje identitetne politike: v tem smislu ti kvir nudi možnost, da se opredeliš kot nekaj, kar v slovenskem javnem govoru še ne obstaja. Drugi bi lahko rekli »koalicijska«, saj zagovarja politično (so)delovanje, ki temelji na medsebojni solidarnosti, ne na osebnih interesih kot jih določa posameznikova spolna, razredna, starostna ipd. pripadnost. O tovrstni kvirovski »problemski politiki« je pri nas pisal Roman Kuhar v knjigi Intimno državljanstvo (2010). Pomenski obseg kvirovske politike s tem še ni izčrpan, vendar se vračam k Rdečim zoram, da ne bom predolga: v festivalskem programu smo s tem izrazom doslej označili predvsem dogodke, ki nasprotujejo asimilacijski gejevski in lezbični politiki, in dogodke, ki tematizirajo spolno in seksualno mnogoterost; torej telesa in želje ljudi, za katere v družbi s strogo predpisanim vedénjem in videzom za (nujno ženstvene) ženske in (nujno možate) moške ni prostora.

Kakšno je po tvojem razmerje med feminizmom in kvirovstvom? In kako se to razmerje kaže znotraj Rdečih zor?

To vprašanje je še bolj zapleteno od prejšnjega, zato bi bralke in bralce, ki jih tematika zanima, raje napotila k branju mojega eseja Težave s queerom, ki je izšel v beograjskem zborniku Feminizam: politika jednakosti za sve (2011). V slovenščini je dostopen tudi na spletu. V lažje dostopnem, manj teoretskem jeziku pa o tem razpravljamo tudi v zborniku Rdečke razsajajo!

Našo spletno stran berejo predvsem bralci, ki jih zanima glasba. Katere glasbene ustvarjalce, ki pri svojem delovanju vključujejo tudi kvir in feministične vsebine, bi priporočila?

Glede na to, da 13. brat – mimogrede, vedno me je zanimalo, kje so sestre – pokriva predvsem pank, hardkor in metal, velja začeti s scenami, ki jih verjetno poznajo vsi: riot grrrl, homocore in kasneje queercore. Te scene so bile najbolj živahne na prelomu tisočletja na severozahodu ZDA, o njih pa je za revijo Narobe pisala že Danaja Grešak. Od takrat se je zaradi številnih Ladyfestov in drugih festivalov (npr. londonski Mother) glasba s feminističnim, gejevskim, lezbičnim ali/in queerovskim predznakom razširila tako žanrsko kot geografsko. Danes ima vsako večje evropsko mesto svoj Ladyfest, kjer vedno nastopajo tudi bendi. Nam bližnji festivali potekajo v Zagrebu (Vox Feminae), Sarajevu (PitchWise) in Beogradu (Queer Beograd), pa tudi v Italiji in Avstriji. Na Dunaju je močna predvsem elektronska scena (priporočam ogled strani Female Pressure  in Dig Me Out), in kar nekaj glasbenic je že nastopalo v Ljubljani, večinoma na Rdečih zorah in Mestu žensk: Gustav, chra, Cherry Sunkist, Electric Indigo, Chicks on Speed … V Sloveniji sta na tem področju dejavna in zelo dobra Wanda & Nova deViator, pa tudi DJ kolektiv Female's'Cream. Če se vrnemo h kitaram, pa sama od bendov, ki še igrajo, rada poslušam zasedbe Agatha, Motorama, Punčke, Žen, Beyond Pink, Audrey, Wet Dog, Vivian Girls, Trash Kit, Eyes Behind, OOIOO , Afrirampo … 

Kako na tvoje odgovore vpliva dejstvo, da ti vprašanja o Rdečih zorah postavlja moški? Bi bilo kaj drugače, če bi ti jih ženska – glede na to, da Rdeče zore organizirate predstavnice biološko definiranega ženskega spola.

Pri odgovarjanju me je resnici na ljubo bolj kot tvoj spol zanimala ciljna publika. Ker sem predpostavljala, da slednja nima veliko stika s feminizmom, sem skušala odgovarjati preprosto in navajati primere, ki bi bili za bolje seznanjeno bralstvo – tako kot določena vprašanja, ki si jih zastavil – odveč.

Za konec še nujen popravek: kolektiv Rdečih zor je bil izključno ženski in pretežno strejt do leta 2008, ko so se mu začeli pridruževati moški, predvsem geji, postopoma pa tudi več lezbijk. To se ni zgodilo samo od sebe, temveč zaradi zavedanja, da bo identitetno bolj raznolika ekipa lahko pripravila boljši program – ne v smislu reprezentativnosti, temveč v smislu bolje argumentiranih odločitev, zakaj smo določene stvari umestili v program, določenih pa ne. Sicer pa bi izraz »predstavnice biološko definiranega ženskega spola« dala v navednice, saj ne pove ničesar o tem, kako se te ženske identificirajo (z možatostjo ali z ženstvenostjo), ničesar o njihovih političnih prepričanjih in ničesar o njihovi spolni usmeritvi. V vseh teh smislih je ekipa Rdečih zor bolj raznolika kot bi se dalo slutiti iz spola posameznih sodelavk in sodelavcev. 

Sicer pa bralke in bralce vabim, da se o vsem povedanem prepričajo v živo – na festivalu in drugih dogodkih, ki jih oglašujemo na našem blogu, spletni strani in Fejsbuku. Jeseni v Ljubljani pripravljamo predstavitev knjige Rdečke razsajajo!, delavnico o BDSM spolnih praksah, pa tudi nekaj koncertov in zabav.


« nazaj